Dovolj dolgo in kakovostno spanje je ključno za duševno in telesno delovanje in zdravje.

Po eni strani je že kratkotrajna nespečnost lahko zelo neprijetna in zmanjšuje učinkovitost v vsakodnevnem funkcioniranju. Že po eni slabo prespani noči smo lahko naslednji dan denimo bolj razdražljivi, tesnobni, depresivni in manj miselno učinkoviti. Kadar kratkotrajne prehodne težave s spanjem ne izzvenijo spontano ali pa jih ne zmoremo odpraviti sami, je vsekakor smiselno poiskati strokovno pomoč.

Kako še lahko nespečnost vpliva na zdravje in človeško telo?

Slabše kognitivne funkcije

Na področju kognicije v prvi vrsti opažamo daljše reakcijske čase in upad pozornosti. Neprespani se tudi težje učimo in prikličemo že shranjene spominske informacije, manj učinkovito se odločamo. Še posebej pri kompleksnih problemih, kjer potrebujemo divergentno, kreativno mišljenje, je zmožnost optimalnega odločanja lahko oslabljena, pri sprejemanju odločitev postanemo bolj impulzivni in izbiramo bolj tvegane poteze.

Strukturne spremembe v možganih

Obsežnejša študija Morina in sodelavcev, kjer so osebe s simptomi oziroma že klinično nespečnostjo spremljali več let, je pokazala, da nespečnost pogosto vztraja na dolgi rok, če je ne zdravimo. Kar pa je še posebej problematično, saj vemo, da prav dolgotrajna nespečnost povečuje tveganje za zaplete v duševnem in telesnem zdravju. Poveča se denimo tveganje za razvoj depresije, anksioznosti, alkoholizma in odvisnosti od drog, celo za samomor.

Nedavne študije razkrivajo tudi, da je dolgotrajna nezdravljena nespečnost povezana s strukturnimi spremembami v možganih, opisan je denimo zmanjšan volumen hipokampusov – ključnih struktur v zapisovanju dolgoročnih spominov, kot tudi spremembe v možganskem korteksu v različnih predelih, ki sodelujejo pri kognitivnih funkcijah. Ali je nespečnost posledica ali vzrok teh sprememb, še raziskujemo. Študije pri dolgotrajni nespečnosti kažejo tudi na možno tveganje za srčno-žilne in presnovne bolezni, tudi za razvoj diabetesa.

Slabše delovanje imunskega sistema

Poleg tega je pomanjkanje kakovostnega spanja povezano z manj učinkovitim delovanjem imunskega sistema. Vemo, da ljudje, ki spijo manj kot sedem ur, kar tri- do štirikrat hitreje zbolijo za respiratornimi obolenji, kot sta prehlad in gripa, imajo pa tudi več zapletov, kot je pljučnica. Raziskave so že pokazale tudi, da so posamezniki, ki so pred okužbo z virusom SARS-CoV-2 spali manj, imeli hujši potek covida-19. Spanje je torej naš močni zaveznik tudi v boju z virusnimi obolenji, obenem pa nam povečana količina spanja, če zbolimo, pomaga pri lažjem premagovanju okužbe. Če smo nenaspani, tudi cepiva proti virusom, dokazano na primer proti gripi, niso tako učinkovita, kot če spimo dovolj.

Ob vsem tem je treba poudariti, da osebe z nespečnostjo, še posebej dolgotrajno, doživljajo tudi pomembno manjše splošno zadovoljstvo s svojim življenjem kot osebe, ki so dobro naspane. Prepoznavanje nespečnosti in ustrezno ukrepanje je torej ključno za zdravo in zadovoljno življenje

Dejavniki tveganja

Kronično nespečnost pogosteje prepoznavamo pri ženskah, osebah s komorbidnimi psihiatričnimi in telesnimi boleznimi ter pri tistih z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Povečano tveganje za razvoj nespečnosti prinašajo na primer motnje razpoloženja in anksiozne motnje, ranljivost je večja tudi pri prekomernem uživanju alkohola, kofeina ali pri uporabi drugih stimulativnih psihoaktivnih substanc. Prav tako pri nekaterih telesnih boleznih, kot sta sindrom nemirnih nog in gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB), ter predvsem tudi pri motnjah, ki so povezne s kronično bolečino, težavami z dihanjem in zmanjšano mobilnostjo posameznika.

Tudi sama epidemija covid-19 je prinesla več motenj spanja in manj kakovostno spanje; povsod po svetu smo namreč med epidemijo zaznali povečano stopnjo nespečnosti (izrazito povečanje nespečnosti med epidemijo v splošni populaciji imenujemo “koronasomnija”). Razlogi so različni, denimo spremenjene življenjske navade, intenzivnejša uporaba zaslonskih naprav, več stresa in težav na področju duševnega zdravja. Nespečnost je bila prepoznana tudi kot ena najpogostejših dolgotrajnih nevropsihiatričnih posledic bolezni covid-19.

Izmensko delo in starost

Zaradi motenj cirkadianega ritma in pridruženih duševnih motenj več nespečnosti ugotavljamo tudi pri delavcih, ki delajo v izmenah. Čeprav se motnja pojavlja v vseh starostnih skupinah, pa je najpogostejša pri starejših – običajno je to posledica s starostjo povezane motnje v kontinuiteti spanja in pogostih pridruženih zdravstvenih težav ter uporabe zdravil, ki lahko povečajo tveganje za nespečnost. Ocene prevalence nespečnosti v starosti se namreč gibajo med 12 in 25 odstotki, kar je še enkrat več kot pri mlajših odraslih. Žal je ob tem veliko starejših ljudi prepričanih, da je slabo spanje normalen del staranja, in motnje spanja pogosto ostajajo nediagnosticirane in nezdravljene.

Ocene kronične klinično pomembne nespečnosti se za odraslo populacijo gibajo okrog 10 odstotkov, vendar pa zmerno pogoste simptome nespečnosti doživlja bistveno več ljudi, okrog tretjina vseh odraslih.

Genetski dejavniki in perfekcionizem

Danes proučujemo še številne druge dejavnike tveganja za nespečnost. Ugotavljamo na primer, da so osebe, ki že na splošno poročajo o bolj »plitkem spanju«, bolj ranljive za razvoj kronične nespečnosti. Med osebnostnimi lastnostmi nespečnost povezujemo denimo s perfekcionizmom – študija Johanna in sodelavcev, objavljena v Journal of Clinical Sleep Medicine, razkriva premo sorazmerje med stopnjo nezdravega perfekcionizma in številom nočnih prebujanj na polisomnografskem zapisu, torej bolj kot smo pretirano perfekcionistični, slabše spimo. Vse več vemo tudi o genetskih dejavnikih, ki določajo trajanje in kakovost spanja ter se vpletajo tudi v razvoj nekaterih tipov nespečnosti.

Doc. dr. Vita Štukovnik je specialiska klinične psihologije in strokovnjakinja za nefarmakološko zdravljenje nespečnosti. Prispevek je napisala na povabilo uredništva Med.Over.Net.

Več novic

New Report

Close