»Gaslighting« je neke vrste strategija, ki jo najbolje opažamo v odnosih. Gre za psihološko manipulacijo, s katero nekoga najprej pripravimo do tega, da podvomi o lastnih mentalnih sposobnostih, nato pa sprejme definicijo resnice in realnosti, ki mu jo vsiljuje druga oseba. In ne, ne preseneča.
Žrtve tovrstnega nasilja se pogosto vsedejo na naše kavče v procesu okrevanja.
Beseda sama izvira iz angleščine, bolj natančno poimenovanje je po nazivu filma iz leta 1944, v katerem mož svojo mlado ženo iz nizkotnih in koristoljubnih vzgibov skoraj spravi v grob.
Že takrat je bila to zelo preučevana tema in mislim, da se sedaj z razvojem in razširitvijo psihotraumatologije določeni fenomeni dobijo svoja imena in bolj natančne predstavitve iz prakse.
Ko ljudje začnejo dvomiti o nekaterih svojih miselnih procesih, postopno izgubljajo zaupanje v svoje duševno zdravje in vstopijo v neskončno samoizpraševanje: Ali to res vidim ali si domišljam? Se je res zgodilo, ali sem sanjal? In podobno. Zaradi tega so raztreseni in zmedeni. Njihov celotni sistem doživljanja sebe, drugih in sveta s seboj postane nestabilen in vprašljiv.
Ko izgubijo psihično samozavest, se nagibajo k temu, da svoje dojemanje resničnosti primerjajo s tujim in če pride do razlike v dojemanju, so nagnjeni k temu, da sprejemajo tuja stališča in stališča kot pravilna in resnična. V takem stanju postanejo nesamostojni, zato so primerni za žrtev nekoga, ki je dominanten in jih želi izkoristiti.
Gre za psihološko manipulacijo
Ko ena oseba (ali skupina) želi, da druga oseba (ali skupina) sprejme in se podredi njeni definiciji resnice in resničnosti, lahko uporabi strategijo ‘narediti neumenega ali norega’ ali s tujko ‘gaslighting’.
Ta strategija je pravzaprav psihološka manipulacija, s katero drugo osebo najprej pripravimo do tega, da podvomi v lastne miselne sposobnosti in s tem v duševno zdravje, nato pa sprejme definicijo resnice in realnosti, ki ji jo vsiljuje prva oseba. Gre za doseganje položaja moči preko ‘pranja možganov’ drugi osebi, da bi tako ‘opranim možganom’ lahko vsadili nove ‘resnice’ in nova prepričanja.
‘Poneumljanje ali obnorevanje’ se pojavlja v različnih odnosih, lahko gre za ‘karizmatične’ voditelje raznih sekt, politične diktatorje, sodelavce v službi, starše otrok, najbolje pa jo preučujemo v partnerskih odnosih. V teh odnosih se pojavljata dve vlogi: psihični nasilnež in njegova žrtev. Nasilnež je dominantna oseba, obremenjena s potrebo po tem, da ima vedno prav, da ima moč, da nadzoruje, da zahteva absolutno podrejenost. To so pogosto ljudje, ki imajo psihopatske ali narcistične osebnostne lastnosti.
Kuhanje žabe: sprva subtilno se samo stopnjuje
Sam proces ‘poneumljanja’ poteka neopazno in dolgotrajno. Nasilnež žrtev obdeluje po principu ‘kuhanja žabe’, kar pomeni, da so njegova sporočila in dejanja subtilna in minimalna, spremljajo pa jih kontradiktorna sporočila, vedno predstavljena kot ‘dobronamerna’ ali pa v ‘šali’ rečeno, da žrtev ni dobro razumela.
Oseba, ki poneumlja žrtev, napada njene čute in sposobnost pomnjenja: da nečesa ni dobro videla, da nečesa ni slišala, da si ni dobro interpretirala, kar je videla, da se nekaj ni zgodilo, da se nekaj, kar se je zgodilo, ni zgodilo itd. Nasilnež agresivno vsiljuje svojo interpretacijo dogodkov, in če se žrtev z njimi ne strinja, to nestrinjanje vzame kot dokaz, da z njo nekaj ni v redu. Žrtev pogosto označi za ‘zmešano’, ‘zmedeno’, ‘noro’, ‘nerazumno’, ‘neumno’, ‘psihiatrični primer’ in podobno.
Da bi nasilnež uspel v svoji nameri, skuša žrtev izolirati od vpliva drugih ljudi, ki so ji blizu: njene družine, prijateljev, sodelavčev. To počne tako, da zmanjša ali prepove stike s temi ljudmi ali pa jih opredeli kot zavistne, škodoželjne, sovražne, torej kot osebe, ki jim ne gre zaupati. Po drugi strani pa drugim pove, da je oseba čustveno nestabilna, nora, samomorilna in podobno.
Kako si pomagati?
Takoj, ko odrasli podvomijo o svojih umskih sposobnostih, naj najprej pomislijo na to, da so žrtve zlorabe in se zaščitijo. Za dobro funkcionalnost in polno življenje je pomembno, da verjamemo vase in razmišljamo s svojo glavo.
Zelo škodljivo je, da pristanemo na razvrednotenje lastne sposobnost razmišljanja z etiketami, kot so ‘neumen’, ‘glup’ itd. Ko nas drugi označijo za ‘histerične’, ‘depresivne’, ‘nore’, ‘avtistične’ ipd. nas pravzaprav spravljajo ob pamet in nam odrekajo pravico do duševnega zdravja.
Prepoznati, zaščititi se, okrevati.
Če ste prepoznate v opisu in potrebujete pomoč, se lahko obrnete na enega izmed forumov Duševno zdravje in odnosi, kjer že najdete številne podobne zgodbe in nasvete. O svoji stiski se lahko pogovorite s strokovnjakom ali izmenjate izkušnje z drugimi uporabniki.
Mirjana Franković je transakcijski analitik – psihoterapevtka I [email protected] I www.mirjana.si
