Če bi bila partnerska zveza igra iz kart, bi večina nas največ stavila na karto zaupanja. Brez temeljitega razmisleka, kaj sploh zaupanje je, kako vse se lahko izraža, kako vse ga lahko razumemo, se spajajo in rušijo svetovi (pre)hitro. Zavedati se moramo, da ga ljudje interpretiramo na zelo različne načine. Različne kulture pa celo najrazličnejše definirajo.
Zakaj se moramo pogovarjati o zaupanju? Zato, ker moramo sprejeti, da ni univerzalno področje, za katerega bi lahko nesporno trdili, kaj je prav in kaj narobe, kaj se lahko in kaj ne, in določili, da mora to enako veljati za vse. Nikakor ne moremo doseči, da bi vsi zaupanje doživljali enako. Predvsem pa moramo o njem govoriti zato, ker se v njegovem imenu dogajajo velike zlorabe, tragedije in nepotrebna obsojanja.
Zaupanje in ljubosumje sta pri marsikom zaveznika, ki prikrivata slabo samopodobo in lenobnost v zvezi, ki ji po domače rečemo tudi samoumevnost. To pomeni, da če v svoji zvezi trčimo na izziv z zaupanjem, naj bo to naše izhodišče, da preverimo, kje smo se zataknili v iskrenosti do sebe in partnerja. Morda pa le spoznamo neki svoj novi vidik ali se končno ovrednotimo v vlogi partnerja.
Vse to pa seveda ne glede na to, ali nastopamo v situaciji kot tisti, ki je zaupanje ogrozil, ali tisti, ki meni, da ga je izgubil.
Pojdimo po vrsti. Poglejmo, kje vse se skrivajo izzivi v naših mislih, vezani na področje zaupanja.
Zaupanje v glavnini in po večini povezujemo s partnerjevo zvestobo na področju spolnosti
Morda boste zdaj odkimali z glavo, ampak si upamo trditi, da ne bi bili enako razburjeni in vznemirjeni, če bi partnerja zalotili na pijači ali kosilu z nekom nasprotnega spola, kot če bi ju zalotili, kako se poljubljata v avtu ali celo med rjuhami.
Dejstvo pa je, da je zaupanje mnogo več kot to. In če bomo osvetlili to področje, bo tudi naš pogled na marsikatero situacijo bolj jasen.
Torej, kaj vse je zaupanje? Kaj vse zaupamo partnerju? Mu zaupamo pomembne in intimne misli ali informacije ter verjamemo, da jih ne bo trosil naprej? Mu zaupamo skrb za otroke? Za hišne ljubljenčke? Mu zaupamo, da nas in naše drage varno vozi v avtu od točke A do B? Da pomaga našim sorodnikom? Da ne bo pokradel skupnega doma ali denarja iz denarnice? Da nas ne bo grdo opravljal za našim hrbtom? Itn. Vse to so drobci zaupanja, ki se gradijo skozi čas.
Zaupanje je torej mnogo več kot zgolj fizična zvestoba. Psihična zvestoba. Tako lahko ob morebitni »prevari« ugotovimo, da smo najverjetneje izgubili le del zaupanja, kar pa že celo malo spremeni perspektivo, kajne?
Prav tako lahko ta uvid pomeni, da zveza ni zrela za smetišče, temveč je najprej smiselno preveriti, kaj in kdaj je skrenilo s poti in kateri je tisti del zaupanja, za katerega menimo, da smo ga izgubili.
Vzdrževanje zaupanja jemljemo samoumevno in celo kot zagotovilo ob poroki ali ustvarjeni družini
Kot posameznik pričakujemo, da nam bodo ljudje zaupali. Prav tako pričakujemo, da lahko mi zaupamo ljudem, ki nas obkrožajo. Še posebej tistim, ki si jih izberemo sami, kot je na primer naš partner. Vse preveč pa je tudi takšnih, ki pričakujejo, da pride zaupanje v paketu s poroko ali družino in otroki ter da ga ni treba vzdrževati. Vzdrževati moramo naprave, menjati dele, vzdrževati svoje zdravje in videz … ja, verjemite, da moramo vzdrževati tudi zaupanje. Poroka in družina pa so zgolj pomembne in vredne okoliščine, na podlagi katerih je vredno težiti k ohranjanju zaupanja v vseh pogledih. Poudarjam pa, da se moramo za to tudi potruditi.
Če imate v mislih kakšen zgleden par in si mislite, da če lahko uspeva njima, lahko tudi vam, si, prosim, zapomnite eno. Da, seveda lahko uspe tudi vama. Pa vendar upoštevajte, da so naše predstave vedno idealizirana resničnost, ki jo ustvarimo na podlagi omejenih podatkov, ki nam jih namenjajo drugi. Resnica je, da ni heroja, ki se ne bi v svoji partnerski zvezi srečal s takšnimi ali drugačnimi izzivi. Razlikujemo se le v tem, kako se z njimi spopademo ter koliko tega delimo s svojo okolico.
Za zaupanje v partnerski zvezi lahko največ naredite tako, da v svoji zvezi ne tolerirate »razpuščenosti« in »zanemarjenosti« v vseh pogledih. Obe nastopita z leti skupnosti in kupom obveznosti. Privedeta pa do tega, da začnemo domov nositi samo ostanke sebe, prej ko slej pa si en ali drugi partner nekega dne zopet zaželi cele glavne jedi (kot bi rekla Perelova). Zaupanje je torej zgolj posledica neprestano in premišljeno vloženega truda.
Svojo teorijo o zaupanju krojimo, kot nam glede na okoliščine pride prav
Naša predstava o zaupanju je ideja, ki se igra z našimi čustvi. Odvisno od okoliščin (ki so pripeljale do izgube zaupanja) ter od svojih prepričanj (ki določajo našo samopodobo in našo samozavest) se enkrat postavljamo zdaj v eno in zdaj v drugo vlogo ter pripadajoča čustva.
Enkrat krivimo drugega in drugič ponovno sebe. Enkrat se postavimo v vlogo žrtve in druge označimo za »izdajalce«, spet drugič prevzamemo krivdo nase in branimo »krivca« za izgubo zaupanja. Seveda nič od tega ni dobro. Res sta za vsako zvezo potrebna dva in treba je pogledati, kaj vse se je zgodilo, katere vse signale smo spregledali, da so pripeljali do točke »izdaje«.
Nikakor ne moremo zgrešiti, da ne glede na vse prevzamemo vsak svojih sto odstotkov odgovornosti in se po prvem šoku pogovorimo s partnerjem. To nam bo dalo potrebne odgovore, da v svojih mislih pridemo do nekaterih zaključkov. Ti so nujno potrebni, da pomirimo svoje razburjene možgančke, kar pa je – spet – prvi pogoj za sprejemanje večjih in pomembnih odločitev v svojem življenju.
Zato naj vam ne bo škoda časa, ki ga boste namenili sebi, partnerju in vajini zvezi. Tako za preventivo kot za kurativo. Pa četudi v obliki »pavze«, da se strasti umirijo, kot tudi v obliki vodenih pogovorov, ki vama bodo zagotovo v pomoč. Odločitve vedno sprejemajte »trezno« in si zapomnite, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. To drži kot pribito.
Imamo različne predstave o (ne)zaupanju in posledično (ne)zvestobi
Najverjetneje se strinjamo, da imamo vsi malo drugačen pogled na sorodne teme in področja četrte točke. Za uspešno sodelovanje se moramo torej v njih uskladiti in se zediniti. Enako to počno vodje ali podjetniki, ki se odločijo za sodelovanje. Namen je odkrito položiti svoje karte na mizo, povedati, kaj, kdo, komu, zakaj, kako, kdaj, koliko časa itn., se poslušati in na koncu dogovoriti.
Vsak od nas je kot samosvoje podjetje. Imamo vsak svoje lestvice vrednot in prioritet, to pa je treba uravnati, da se izognemo nesporazumom. Večkrat. Ljudje se namreč spreminjamo. Prav tako se nam v različnih življenjskih obdobjih spreminjajo želje, hotenja, interesi, vrednote, pogledi in prioritete. Zveza pa je združitev dveh samosvojih podjetij. Prvi pogoj, da ne bo prihajalo do neprestanih trkov in nesporazumov, je neprestano dogovarjanje in medsebojno celostno usklajevanje. Pa naj bo to vprašanje skupnih interesov na začetku zveze, imeti hišne ljubljenčke ali ne ob načrtovanjih skupnega življenja, vprašanje prehrane otrok, ko se odločamo za starševstvo, ali količina časa, ki jo bosta partnerja preživljala skupaj in vsak zase, ko smo že bogato zakorakali v leta skupnosti.
V svoji klinični praksi dela s pari običajno prisotne izzovem z različnimi vajami, da najdejo svojo iskrenost in jo podelijo s partnerjem. Vsakokrat znova so presenečeni, kako globoko v njih so zakoreninjena vsa dvojna merila. Kako (ne)pristranski znajo biti, ko je to najbolj nepotrebno. Predvsem pa jih najbolj šokira dejstvo, da bi večina izprašanih partnerju lažje oprostila umor kot prešuštvo.
Kakorkoli, bodimo iskreni do sebe in stojmo za svojimi odločitvami. Zaslužimo si priložnost. Ne popustimo pod težo okolice. Dejstvo je, da je naša družba še vedno polna predsodkov in mitov. Ne, ni nujno, da bo tisti, ki vara, varal spet. Je pa skoraj pravilo, da se bo partner, ki prebrodi morebitno nezvestobo, moral za svojo odločitev zagovarjati pred okolico.
Preveč tog in dokončen pogled na področje zaupanja
Vse, kar ste do zdaj prebrali, vam je verjetno že dalo slutiti, da zaupanje ni črno-belo. Ni nekaj, kar je ali ni. Lahko ga čutimo v odtenkih ali v mislih preigravamo scenarije, kjer ga okrepimo ali zašibimo. Lahko si ga želimo (zopet) vzbuditi, pa se ne znamo odločiti, ali bi bilo to prav. Lahko si ga trudimo ponovno »pridobiti«, pa ne vemo, kako. Vsega je. Ker je zaupanje del nas, del razgibanega življenja, kjer ni pravil, je pa zato mnogo izjem.
Dejstvo pa je tudi, da nam bo v različnih življenjskih obdobjih in na različnih področjih (predvsem v zvezi) pomenil nekaj drugega. Preko življenjskih vzponov in padcev mu bomo pripisovali različne vrednosti in se nanj tudi različno odzivali. Na primer, ko bomo starejši, bomo morda njegovo vlogo in pomembnost zmanjšali ali jo celo nadomestili z nekim drugim pričakovanjem do obstoječe zveze in partnerja.
Da je zaupanje eno samo in nedeljivo, je mit. Mit, ki lahko vodi do prenagljenih odločitev, velikih razočaranj in zelo nespametnih dejanj.
Naj nam bo cilj širiti svoj miselni doseg, se učiti o sebi, o sebi v vlogi partnerja, o partnerju. Morda pridemo do dragocenih uvidov in novih zamisli, kaj vse zaupanje pravzaprav je, kateri del njega je nam najpomembnejši znotraj zveze in kaj za nas ni stvar pogajanj. K temu pa seveda sodi tudi prevetritev svojih miselnih konstruktov, kaj od zveze in partnerja pričakujemo ter na drugi strani ponujamo in dajemo.
Morda pa celo ugotovimo, da vsaka t. i. izguba zaupanja ni nujno, da je dokončna ali celostna. Ali pač. Zagotovo pa ne moremo zgrešiti, ko damo sebi in partnerju priložnost za premislek, temeljit pogovor in morda celo nov začetek.
