Bom napisala sem, ker nimam nikogar, ki bi mu lahko te zadeve zaupala. Še dobro da ste tukaj vi. Stara sem 50+, nekaj let samska, za sabo imam dolgoletno zvezo. Bil je moj prvi fant. Želim si najti nekoga,  morda sem ga celo našla. Ampak tu se začnejo moji strahovi.

Ko sva šla prvič na kavo, sva se pogovarjala dobri dve uri, povsem sproščeno in prijetno sem se počutila v njegovi družbi. Ob odhodu me je objel in poljubil na lice. Nisem se umaknila, pasalo mi je. Ko sem se usedla v avto, so me oblile solze, tako močan je bil naval čustev, ki so me prevplavila. Zraven pa občutek – eh, saj me ne bo več poklical. Naslednje jutro je sledil sms, klic dopoldne, klic za lahko noč — potem pogovori vsak dan, jaz pa sem samo razmišljala kdaj bo zadnji klic. V enem trenutko pa sem ugotovila, da on misli podobno, da ga je ‘strah’ da se ne bi več oglasila. Drugič me je povabil na kavo po kakšnem tednu. Prišel me je iskat in odpeljal k sebi domov. Nekaj časa sva klepetala, želela sem si da bi se me dotaknil, on pa nič. Potem ko sem že skoraj hotela domov, pa se je presedel k meni. Lahko bi rekla da je dobesedno planil po meni, ampak odzvala sem se z enako strastjo. Seveda sva pristala v postelji, sam seks ni bil nič kaj posebnega, potem pa sva objeta ležala in klepetala in tako srečna nisem bila že zelo dolgo.

V čem je problem. Seveda potem sem mislila ok, samo do seksa mu je bilo in to je to. Ampak ne. še vedno me pokliče vsak dan vsaj enkrat, pravi mi ljubica, komaj čaka da se spet vidiva. Jaz pa se ne morem znebiti strahu, prvo kar je se nočem prepustiti, ker če bo konec bom zopet prizadeta. Drugo pa si ne upam pokazati svojih čustev, ker se lahko ustrašin in se umakne. Vem da se nosim kot najstnica, ampak v taki situaciji nisem bila še nikoli.

Ne vem kako naju on vidi in ne upam si vprašati, ali je lahko kaj dolgoročnega iz te najine ‘veze’. Pravim si da moram biti potrpežjliva in pustiti si-nama čas. Jaz ga vidim kot možnega partnerja na dolgi rok, inse bojim da bom naredila kaj narobe.

Hvala ker ste prebrali.

Ruža

Spoštovana Roža,

hvala za vaše zaupanje in iskrenost. Razmerja se mogoče res zdijo strašljiva in res je, da nikoli nimamo garancije za njih. Še posebno če imamo za sabo že en odnos, v katerem smo bili razočarani, se potem poskušamo še toliko bolj zavarovati. Vseeno imam občutek, da je vas veliko bolj strah tega novega razmerja, ker ne zaupate vase in v svojo vrednost. Kar naprej vas preseneča, da si gospod želi vaše družbe. Ali je to tako nemogoče, da bi vi bila nekomu všeč? Da bi se nekdo odličil za vas in vas imel rad?

Ljubezni ne moremo izgubiti z napačnimi dejanji, besedami!! Ko se nekdo odloči za nas, bo vse “spodrsljaje” lahko razumel in sprejel, celo zdeli se mu bodo simpatični, če pa nekdo odide, ker smo rekli nekaj napačnega, pa je v resnici odšel zaradi sebe! Draga Roža, vaša naloga je, da negujete sebe, svojo žensko in da v polnosti sijete, zato da vas bo vaš moški želel, kar naprej odkrivati. To pa pomeni, da ste lahko tudi ob gospodu nekoliko zahtevna. Ko čutimo strah in si želimo neke varnosti, stabilnosti ob moškemu, je prav da to izrazimo. Način kako bo sprejel naš strah in nas v naših dvomih pomiril, pove veliko o tem ali smo na poti v varno razmerje ali pa smo na poti v razmerje, kjer moramo svoje občutke in potrebe večno skrivati, jih dajati na stran.

Naša čustva, tudi strah, so v resnici zelo zdrava. Res je, da jih je neprijetno zaznavati, ampak so tukaj z razlogom. Mi smo pa odgovorni, kako se bomo na njih odzvali. Strah je ena izmed kontrolnih točk. Če to kontrolno točko zanemarino in se delamo, da je ni, se nam lahko zgodi, da kasneje res treščimo z glavo ob tla in se nam zgodi prav to, česar se bojimo. Če pa si dovolimo upoštevati sebe in zahtevati odgovore, ki jih potrebujemo, da smo lahko mirni in najboljša verzija sebe ob partnerju, pa je to en super začetek, ki se ga lahko veselite.

Srečno vam želim,

Eva