Obstaja več načinov časovno omejenega prekinitvenega postenja. Denimo, postenje lahko poteka vsak drugi dan, dva dni na teden ali vsak dan v časovnem oknu med šest in dvanajst ur, najpogosteje osem ur. Kot pravi specialistka interne medicine Špela Volčanšek, dr. med., iz Ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra, ima časovno omejen prekinitveni post več prednosti: ne zahteva posebnega znanja z vidika poznavanja hranil, saj se spremeni le čas, v katerem se posameznik prehranjuje. Ker ne omejuje vnosa beljakovin pa pri zdravih odraslih tudi ne zmanjšuje mišične mase, če so posamezniki redno telesno dejavni v času izvajanja prehranske intervencije.
Brez »jojo« učinka
Po besedah Volčanškove je glavna prednost prekinitvenega posta, da zaradi prekitnitev med posameznimi kaloričnimi redukcijami ne pride do prilagoditvenih mehanizmov, ki vodijo v ponovno pridobivanje telesne mase – tako imenovani jo-jo učinek. “Vendar ni znanstvenih dokazov, da bi prinašal koristi vsem v splošni populaciji, za osebe s prenizko telesno maso, onkološke bolnike, doječe matere in mladostnike, ki še rastejo, je celo odsvetovan. Obstajajo pa dokazi, da je časovno omejeni prekinitveni post za eno bolezen relativno učinkovita oblika nefarmakološkega zdravljenja – in sicer za osebe s sladkorno boleznijo tipa 2,” razloži. Poudari, da se mora bolnik pred začetkom tovrstnega posta posvetovati z zdravstvenim strokovnjakom in urediti morebitno prilagoditev terapije.
Preprečuje tudi presnovne bolezni?
Špela Volčanšek pravi, da časovno omejeni prekinitveni post, zlasti, ko prehranjevanje poteka zgodaj ali sredi dneva, zmanjša telesno maso in maščobno maso, poveča občutljivost na inzulin in znižuje krvni tlak. Predklinične raziskave pa so pokazale, da preprečuje številne presnovne bolezni, kot so debelost, glukozna intoleranca, nealkoholna zamaščenost jeter in dislipidemija, ali zmanjšuje njihovo resnost. Poleg tega vpliva na sestavo črevesne mikrobiote, ki ima pomembno vlogo pri metabolizmu.
Učinkovita le tista dieta, ki se jo lahko držimo
“Kot pri vsakem prehranskem vzorcu, ki ga prevzamejo osebe s sladkorno boleznijo, je glavni vidik njegovo vzdrževanje – učinkovita je torej le tista ‘dieta’, ki se je lahko držimo, jo vključimo v svoj vsakdan, ne omejuje naših vedenjskih vzorcev in nas ne prikrajša za kakovost življenja,” opozarja sogovornica. Dodaja, da so ravno zaradi preprostosti nekateri zelo zadovoljni s časovno omejenim prekinitvenim postom.
Za vsako spremembo življenjskega sloga je optimalno, da nastopi v času bolnikove visoke motivacije in da je izvedena v sklopu strokovno vodene celostne obravnave.
Špela Volčanšek
Špela Volčanšek kot primer navede osebo s sladkorno boleznijo tipa 2, ki je sprejela odločitev, da bo znižala telesno maso zaradi težav z zdravjem – zaradi debelosti ima veliko kostno-mišičnih bolečin, je omejena pri dnevnih opravilih … »V dogovoru z zdravstenimi strokovnjaki se odloči, da bo s hranjenem prenehala vsaj štiri ure pred spanjem in začela eno uro po vstajanju. S tem zlahka doseže več kot 12 ur postenja dnevno. Nemara lahko zaradi odsotnosti večerje celo zmanjša odmerke določenih zdravil, kar je stvar individualnega dogovora in lastnih izkušenj, nudi pa občutke uspeha,« razloži. In poudari, da na populacijski ravni nobena dieta ni bolj uspešna od druge, da je pomembno izbrati najprimernejšo za vsakega posameznika. Pristop je vedno individualen, v dogovoru z posameznikom, s poznavanjem njegove izhodiščne motivacije, morebitnih bolezni, predvsem pa z postavitvijo realnih in dosegljivih ciljev.
“Čeprav raziskave kažejo, da lahko prekinitveno postenje zmanjša oksidativni stres in tleče vnetje, ki je označuje mnoge kronične bolezni moderne dobe in izkazuje celo koristi proti staranju, je v splošni populaciji pisan nabor oseb, ki imajo določena obolenja ali stanja (so ogroženi za sarkopenije – starostno pogojeno izgubo mišične mase) in zato posploševanje prehranskih vzorcev ni priporočeno za vse in vsakogar,”
opozarja Špela Volčanšek
