Ta primer hitre posvojitve, kjer se na hitro pobere denar in prekine vse stike s človekom sigurno ni osamljen. Mi je žal za vašo izkušnjo. Oškodovancev Društva Sasin (http://www.pomoc-hrtom.si/) je še kar nekaj.

Jaz na sprehodih v naši okolici srešujem nekaj njihovih posvojencev. Vsi zelo prikupni, vendar mnogi živijo s hujšimi vedenjskimi motnjami. Zgodbe teh psov variirajo: od psov, ki iz španskih poljan domnevno pridejo popolnoma socializirani, po prihodu pa se bojijo lastne sence, kaj šele lastnikov, do zgodb, ko po plačilu posvojnine psa sploh ni bilo in so si ga omislili drugje. V spominu mi je ostala tudi zgodba psičke Bele, ki je kmalu po prihodu v Slovenijo pobegnila in se nikoli več vrnila. Razlog ni bila (samo) nesreča, ampak neinformiranje lastnikov, ki ob prejemu psa niso dobili zadostnih navodil, da bi lahko poskrbeli za varnost psice.

Žalostno, da ljudje zaradi nevednosti podpiramo razcvet biznisa društva Sasin in Nine Žepič na čelu. Lepo in častno je psom dati priložnost, ki je v rodni Španiji ne dobijo, ampak za kakšno ceno? Meni se ne zdi vredno importirati psa, če potem po nekaj mesecih pobegne in pogine ali živi vsak dan v strahu, ker je v neodgovornem domu. V takem primeru je pse boljše pustiti v matičnem okolju, ki so ga vajeni in kjer so v povprečju bolj dolgoživi kot če jih iztrgamo iz njega kot je to v primeru neodgovornih posvojitev, kjer so odločitve narejene hipno, iz smiljenja.

Posvojitev ali nakup psa naj bo vedno racionalna, premišljena, pa naj bo to od sosedove psice ali pa iz Španije.

Na vsakem človeku je, da se odloči od kod bo posvojil psa, naj bo iz Bosne, Španije ali Indonezije. Če pa se tega lotiš prek društva pa je dobro poznati pretekle izkušnje posvojiteljev, da se lažje odločiš.

Tule se bodo izgleda nabirale izkušnje enega od društev, ki iz Španije uvaža španske hrte (galge):
Društvo Sasin
Sasin – Društvo za pomoč hrtom

Več glav več ve ali kako že gre.

teh zgodb je en kup. Vidiš kar hočeš videt. In nekgdo te je potegnil za nos. Kaj sedaj? Psičko sta obdržala in sta srečna. Zakaj sta pa hotela imeti hrta? Plemenito žival za flex? Sedaj je pa ta tudi dovolj dober. Mislim da vaju je Bog moral naučiti neke lekcije. Adijo.

Tudi mi smo imeli z društvom oziroma bolj natančno z Nino grozljivo izkušnjo. Več let smo se odločali za posvojitev še enega psa in končno smo se opogumili in (žal) kontaktirali društvo. Hrt je bil že v Sloveniji in bilo nam je super, da smo ga lahko spoznali.  Že takoj se mi je prižgal nek alarm, ker pes ni zgledal povsem okej. O tem sem tudi povprašala Nino, pa mi je rekla, da to ni nič, da se bo vse zacelilo in da je do tega prišlo med prevozom. Ker sem pač mislila, da so društva dobra in jim je mar za živali, sem ji verjela. Tukaj je bila moja napaka, da sem bila naivna. Nine nikoli nisem spoznala in niti ni prišla pogledat kje živim. Odločila smo se torej, da psu ponudimo dom… potem pa se je začelo. Ni mi dalo miru in sem ga peljala veterinarju… šok. Pes bi potreboval dve različni operaciji, eno manjšo in eno večjo in poleg tega še čiščenje zob. NIKOLI nam ni bilo to povedano. Psa sem peljala na pregled veterinarki, ki ji zaupam, saj k njej vozimo naše pse že vrsto let. Poleg tega nam ni bilo nikoli povedano, da ima separacijsko anksioznost. Bili smo sesuti. Zaradi našega življenjskega stila si nismo mogli privoščiti, da bi psa obdržali, saj bi to pomenilo več operacij, okrevanje in nenazadnje tudi velik finančni zalogaj. Seveda ljudje vemo, da če vzameš psa, to pomeni tudi strošek veterinarja, ampak, če bi bilo društvo transparentno glede zdravstvenega stanja psa, se za tega specifičnega pač ne bi odločili. Na začetku smo skušali rešiti z društvom. Mož je poklical Nino in ji zaskrbljeno povedal novice iz pregleda in vprašal kako bomo skupaj pomagali psu. Na tisti točki smo še upali, da bo možno, da s skupnim sodelovanjem pozdravimo psa in pričakovali, da bo stroške krilo društvo. Začela ga je napadati in obtoževati, da se lažemo. Vsi drugi smo bili lažnivci, samo ona ne. Sledilo je še napadanje na socialnih omrežjih. Psa smo torej žal vrnili in kasneje izvedeli, da je imela oseba, ki ga je vzela tudi težave z Nino, saj ni želela pomagati pri oskrbi psa.

Vsem bi svetovala, da se temu društvu izogne. Sami smo dobili občutek, da se jim gre samo za denar, gospa pa je zelo izurjena v laganju. Za nas je bila izkušnja travmatična in trajalo je več let, da smo se “pobrali” in vzeli drugega psa.

No, končno je nekdo začel o tem opozarjat. Moja soseda (starejša gospa, ki ni vešča interneta) je preko Društvo za pomoč hrtom  posvojila malo italjansko hrtico. Nina Žepič je tridla, da je vzreditelji naj nebi več hoteli, zato jo je vzelo društvo. Soseda se je naivno odločila, da posvoji psičko in po plačanih 200 evrih posvojnine, je prejela psičko, dokumentov pa NE! Predsednica društva Sasin je vedno našla nek izgovor in se izmuznila. Kasneje smo ugotovili, da psička sploh ni čistokrvna italjančica ampak mešanček. In kar je še bolj bizarno, prišli do naslednje spletne strani: https://italiangreyhound-husky.weebly.com/slovenska-stran.html . To pomeni, da je Nina Žepič tudi vzrediteljica??

Že nekaj časa ugotvaljam, da okoli tega društva preveč stvari smrdi.

Da se jaz povem svojo zgodbo. Svojega prvega psa sem naivno vzela pri njej. Najprej v zacasno skrbnistvo. Receno je bilo da je socializiran, vajen vseh zivali, ljudi. Kmalu po tem ko je prisel, smo ugotovili, da je reaktiven. Nini sem povedala. Je rekla da bo minilo. S psom sem se vseeno zelo povezala, ceprav je bilo stresno. Nihce ga ni zelel posvojiti zaradi tezav, zato sem se odlocila da ga posvojim jaz. Malo pred tem je nina rekla da bo dala psa eni Lei za en teden, da ga “porihtajo” oz vsaj ugotovijo kako naprej. Pes se po enem tednu vrne k meni. Nina pravi da je popolnoma ok pes, brez kakrsnih koli tezav. Po prihodu je bilo z njim samo se slabse.

vseeno sem ga posvojila in mislila da mu bo pri meni najbolje. Nina ni prisla pogledat stanovanja, ni preverila, ce sem sposobna imet tako zahtevnega psa. (Zdaj ko imam dva psa, 9 let kasneje, takrat ne bi smela dobiti tega psa. Vsaj v kaksnem drugem drustvu ga ne bi dobila. Bila sem brez izkusenj, zivela v garsonjeri, brez rednih prihodkov…)

pred posvojitvijo sem opazila da pes ni kastriran, kar mi je Nina zamolcala. Izborila sem si da placam samo 100 eur za posvojitev in ne 200, vendar po veliko pregovarjanja.

cez kaksno leto ali dve sem se odlocila pisati Lei za prevzgojo oziroma pomoc pri prevzgoji. Povedala sem ji da je bil pes pri njej en teden. Povedala mi je da tega psa ne pozna.
Takrat sem pisala Nini, pri kateri Lei je bil pes. Nekaj na hitro mi je odgovorila, da ne pri tej kateri mislim. To je vse kar sem izvedela. V resnici nimam pojma kje je bil pes 1 teden.

to sem zdaj na hitro napisala, upam da jasno. Imam pa se veliko zgodb drugih ljudi s slabimi izkusnjami o Nini.

Tudi pri nama s fantom podobno žalostna zgodba. Kontakt se je začel, ker sva se najprej zanimala za neko drugo psičko iz španskega zavetišča vendar je gospa predsednica društva napisala, da je psička že zasedena, a nama v zameno ponudila 8 let staro italijansko hrtico(kasneje je imela čudežno 9 let), ki išče dom, ker je šla njena lastnica v dom za ostarele in psička ostaja sama.

Žal sva v veselju in naivnosti tej zgodbi verjela in se dogovorila za ogled. Ko sedaj gledam nazaj, vidim veliko rdečih alarmov, ki jih takrat v zaslepljenosti nisem opazila. Ko sva prišla na ogled smo na koncu prišli do tega, da lahko psičko kar takoj odpeljeva.

Midva seveda vesela, da se nama bo pridružila majhna sopotnica, nisva preveč razmišljala in psičko vzela. In težave so se začele. Že takoj ob prevzemu je gospa rekla da psički smrdi iz gobčka ker je prestrašena in ker pač baje italijančkom smrdi iz ust. Naj bi bila drugače zelo zdrava psička, veterinarsko pregledana itd. No naj omenim še, da je psička cela smrdela po zatohlem in po mokrem psu, gospa je tudi sama povedala, da psička nikoli ni imela svoje postelje, spala je baje na kavču. Videlo se je tudi, da so bili njeni kremplji postriženi na hitro in do krvi. Ker je bil zadah res nevzdržen (doma imamo družinsko 2 psa in noben ni nikoli imel niti približno takega zadaha!) sva jo peljala h veterinarju.

Rezultat: 350e račun in izpuljenih 10 zob v zelo, zelo slabem stanju. Veterinar je ugotovil še, da ima bulice na mlečnih žlezah, za katere bo tudi potrebna operacija. Toliko o zdravem psu..+ plačati sva mogla 100e ‘posvojnine’ čeprav sva ji praktično naredila uslugo. No na koncu sva guglala in kjerkorli sva pogledala (rodovnike, njeno spletno stran, tudi sam potni list od psa) je bila kot lastnica zavedena ona! Dobro naju je nategnila z zgodbico o stari gospe.

 Psička pri svojih 9 letih ni znala osnovnega ukaza sedi, vlekla na povodcu in bila napadalna do večjih psov. Najhujše od vsega se mi pa zdi njena dvoličnost, ko piše, da si vsak starejši pes zasluži svoj kavč, lastnega psa pa takoj ko ni več uporaben kot stroj za mladičke in predstavlja veterinarski strošek, odpravi kot da ne bi bil nikoli njen. Hkrati na svoji strani piše, da so psi družinski člani, ampak kdor ima psa za del družine, ga ne bi ob prvi priliki zavrgel in zraven še zaslužil.

+ Za popotnico nama je dala še pretečene brikete in prazne obljube, da nama pošlje oblekice. Ali naj sploh poudarjam, da nikoli več nisva slišala niti besedice od nje?

Tudi jaz sem pred dvema letoma od Sasin dobila neprimernega psa. Pravzaprav sem dobila tocno takega psa, kot sem napisala da ga ne morem vzgajati in imeti. (teritorialen, agresiven, nevajen bivanja v stanovanju z drugimi psmi).

Da je taksen, mi je najprej povedal uradni lastnik psa. Nato sem gospe Nini povedala, da hvala lepa, taksnega psa nisem sposobna (pre)vzgajati, tudi sem bila prostorsko omejena in seveda moja psicka; najbolj prestrasen in nezen pes. Nina mi je zatrdila, da se gospod moti ali laze, ne vem. Uglavnem, da to ni res in da naj mu ne verjamem. Jaz sem zaupala drustvu in ne gospodu. Napaka!

Ves teden je teroriziral mojo psicko, da ni upala izpod mize, rencal je name, bil agresiven, prestrasen… bala sem se ga do te mere, da se je za tisti teden k meni preselil fant, saj je velikokrat skocil vame, potem pa se v psicko.

Poleg tega so se mi zlagali o njegovih letih (bil je star 5, v  drustvu so govorili da je 3.), kar me osebno ne moti, ampak ne vem zakaj je to potrebno.

+ nihce ni preveril mojega doma. ne na fotograrijah, ne osebno, ne na zoomu. Lahko bi bila kdorkoli in samo vzela tega psa. To je prav tako skrajno neodgovorno.

To je seveda samo zelo skrceno in povzeto opisano dogajanje. Nisem nikoli nic rekla o tem, saj sem se zelo krivila, da sem psa vrnila nazaj. Tudi maili gospe Nine niso pomagali, to je bilo samo zbujanje krivde, hlad, nobenega opravicila in izmikanje.

Kljub vsemu sva imela trenutke, ko sem se navezala nanj in mi je bilo noro zal zanj. Zdaj vidim, da nas je vec s taksno izkusnjo in mi je lazje to podelit, a tezje, ko pomislim na vse kuzke, ki so tam samo, da se jih cimprej odda ljudem, ki se bodo navezali nanj in jih ne bodo sposobni vrniti.

Tudi mi smo prek sasina posvojili galgico, staro 5 mesecev.

Ok, me je zmotilo to,da ni bilo posvojitvenega obiska itd… pa vseeno. Mi je pa bilo nekako jasno,da ima lahko pes vse mogoče težave in da bomo sami morali plačati sterilizacijo. Konec koncev so to psi iz zavetišča in vsak posvojitev bi se tega moral zavedat in se o tem izobraževati!  Ne morte pričakovat,  da vam bo društvo še drekce za vašim psom pobiralo in vam govorilo kako in kaj. Prevzemite odgovornost za svojega psa.

Tudi naša je imela malo problema s ločitveno tesnobo, vendar smo začeli na tem takoj delati in reševati,  tako ali tako pa smo po 1 mesecu že šli v kvalitetno pasjo šolo.

Se mi zdi, da ljudje čisto preveč na izi jemljejo posvojitev. To ni enako kot vzeti psa z rodovnikom,pa se tam je lahko kaj narobe… jaz bi celo dala kot pogoj posvojitve, da lastnik mora hoditi s psom v pasjo šolo…

Iskreno mislim, da Nina ni slab človek,le čimveč psom želi pomagati, in je zadeva prerasla neke normalne okvire. Moti pa me, ja, da se nekateri psi selijo sem in tja in v začasne domove, boljše bi bilo jih pripeljati manj in tistim poiskati dober dom!

So pa tudi ljudje, bodoči lastniki skrajno neodgovorni in mislijo da bojo vzeli poceni psa in dobili igračko za pol ure dnevnega sprehoda… s psom se je treba ukvarjati vsakodnevno ne glede na to, ali je mlad,star, stravmatiziran, bolan, zdrav, živahen ali miren…

Meni, da vsaka stran nosi del krivde.

Nasa psicka je ena a pes, s karakterjem,ne bi je zamenjala za nic na svetu,je pa res,da sem zato da je taka kot je, vanjo vložila ogromno svojega časa.  In tako bi moralo bit povsod.

Pa srečno!

ja vzrejala je male italijanske hrte, pol je imela ups legla, brez rodovnika. No sedaj pa vzreja basenjije, imela že 2 ali 3 legli. Ko ne more prodat mladičev, ali nastopijo problemi, ker to so res problematični psi, če ne veš kaj kupuješ, pol jih oddaja preko društva

Ponovno pred novim letom izgubljen hrt, ponovno (naj bi bil) od Sasina – Društva za pomoč hrtom, tokrat v okolici Vipave… V Sloveniji 10 dni, Sasin niti ne objavi, da je pobegnil. Nova lastnica je spuščala že prejšnega hrta. V Slovenijo so ga očitno pripeljali umret.

Pozdravljeni,

tudi sama razmišljam o posvojitvi hrta, nisem pa vedela, da so takšne razlike med društvi. Preko katerega društva pa bi svetovali posvojitev?

Hvala!

Mateya343 pozdravljeni!

V Sloveniji sta še Hrtji svet in S hrt za hrte. Kolikor spremljam, oba opravljata posvojitvene obiske, imata visoka merila za posvojitev in nudita podporo posvojiteljem. Bi rekla, da sta oba dobra. Nikakor pa ne Sasin – Društvo za pomoč hrtom.

Sam nisem posvojil hrta preko omenjenega društva (Sasin – Društvo za pomoč hrtom), ampak preko enega izmed ostalih. Ne bom pisal, da ne delam komu reklame. Zgodbe, ki jih pišete so grozljive in mi je žal, da se to dogaja. Jih poznam še kar nekaj.

Pri našem društvu smo imeli preposvojitveni obisk, navodila so bila jasna in razumljiva. Po posvojitvi smo ves čas imeli podporo društva in odgovarjali so nam na vsa vprašanja. Večkrat nam je bilo povedano, da se teh hrtov ne spušča! Zato mi je grozljivo ko ponovno spremljam izgubljenega hrta Leya, ki je 29.12 zbežal v Vipavi. Hrt bi naj bil pri lastnici (pri kateri niso opravili posvojitvenega obiska) 10 dni in ga je spustila brez nadzora. Društvo Sasin je potrebovala 2 dni za objavo, da je pogrešan, enako lastnica. Danes je 4.1 in hrt še vedno ni najden. Društvo in lastnica sta izbrisala objave o iskanju in pozivu ljudi naj pomagajo. Kaj točno se dogaja, ne ve nihče.

Objavljam eno zadevo, ki mi dolgo lezi na duši. Razmišljala sem ali

Moje srce so 4 leta nazaj ukradli hrti..prva se nam je pridružila galgica Benji, kasneje še dva galga, dve podencici in pa pointer..ves čas aktivni v društvu, pomagali z začasniki, dražbami, prodajo majic, pri posvojitvah, itd…

Na začetku izkušnja super, vse ok..dokler..se ni zakompliciralo pri našem pointerju Lukiju..pointerju kj je pri Nini preden je prisel k nam zivel 7 let..ze to da ga nekomu po sedmih letih das brez kaj se mi je zdelo čudno,razloženo nam je bilo da ima Nina zakonske težave in je mož vse pse prepustil njej in tega enostavno ne zmore..k nam je prisel poskodovan, naj bi si prerezal prsni kos med tekom…pes totalno nesocializiran, vleče kot blesav na povodcu, prestrasen in totalno bojec do moskih..najprej je bil pri nas s papirji da ga je Nina posodila hcerki za trening canicrosa..kasneje pa smo ga zeleli obdrzati. Poslala sem Nini njegovo knjizico in pa papir za prenos lastnistva saj je rekla da bo to ona uredila na svoji veterini…to je bilo januarja 2021..novembra 2021 se Luki odtrze d karabina hcerki in uide..ga iscemo in ne najdemo. Po nekaj urah vseeno klicemo veterinarja ceprav nam je bilo cisto nelogicno ler bi nas ta itak poklical ko bi odcital cip..no in Luki je bil predan zavetiscu, ker njegov cip nikjer ne obstaja..ze 8 let je v Slo, in ne glede na to kaj in kje ga je imela Nina vpisanega prej, prepisa ki ga je obljubila ni naredila in je krivdo za to naprtila name.

Naj povem še to, da smo eno galgico dobili zastonj ker je poškodovane noben ni želel, plačilo galga Vienta smo pokrili s prodajo društvenih majic..dokler smo delovali in ne sprasevali smo bili super, in je tudi društvo samo prišlo vedno nasproti, ko pa je karkoli šlo narobe so sledili besedni napadi in kazanje s prstom na nas… Nikoli ko sem pomagala pri posvojitvah mi nobeden ni rekel da moram obiskati dom, tudi pri nas ni bil nikoli nihče, pa se z vodjo društva prej nismo poznali…

Po dogodku sem zacela raziskovati in našla en kup ljudi s slabimi izkušnjami, en kup laži o stanju nosilnih dveh članov društva ki so mi bile natvezene v vseh 4 ih letih…

Danes je v zasebni skupini bila podana zgodba ene druge posvojiteljice, ko so se komentarji začeli razvijati smo bili blokirani vsi ki smo povedali avojo zgodbo..vsi ki smo šli kontra..

Zgodb ki sem jih dobila v zasebno niti ne bom štela, vse se končajo enako..z grožnjo s strani lastnice društva o tožbi, in tako se potem vsi žal umaknejo…

NINA

Kar se meni zdi poleg hojladri posvojitev društva Sasin, ki se očitno ponavljajo, še hujše, je svetovanje t.i. transitional povodcev in druge boleče opreme.

To so povodci, ki grejo čez smrček in v obliki osmice okoli vratu, ter po besedah vodje društva Nina Žepič psom pomagajo lepše hoditi in biti umirjen. No, vsekakor niso umirjeni, ker gre povodec ravno čez najbolj oživčen del pasjega nosu in psa bolijo. Zaradi tega preneha vleči, ker se hoče izogniti ponavljajoči bolečini, ampak še zdaleč ni miren. Vdan v usodo hodi ob nogi in sčasoma preneha kazati tudi druga zaželena vedenja, npr. vohanje, komuniciranje z drugimi psi, …

S pomočjo ene od inštruktoric svetuje tudi uporabo električne ovratnice.  Sploh za odpravljanje ločitvene tesnobe. Tukaj bi nam common sense moral prižgat vse alarme v glavi.

Da bo pes po tem ko zamenja okolje, kar je izredno stresno, trpel še v domu v Sloveniji je nedopustno. Pod pretvezo treninga se jim povzroča dodatno bolečino in opeva njihovo mirnost. Groza.

Odsvetujem posvojitev preko društva Sasin, obstajata dve drugi društvi, ki imata etične nazore in pred posvojitvijo človeka izobrazijo o tem kaj pomeni posvojiti psa iz težkih razmer –> Društvo S hrti za hrte in Društvo Hrtji Svet. Če se že odločate za posvojitev, za božjo voljo, pišite kateremu od teh dveh. Za vaše zdravje in dobrobit psa, ki bo prišel k vam.

Srečno!

Iskreno povedano serjete eni po drugih!! Vsi vemo okoli česa se vse vrti in to je denar.

Pozdravljeni 🙂

V ‘slovenski hrtji sceni’ sem nekje 14 let.

Ko sem pred sedmimi leti posvojila prvega hrta, sta obstajali dve društvi, kjer si psa lahko posvojil – SASIN in Hrtji svet Slovenije. Danes obstaja še tretje (S hrti za hrte -njihovega delovanja iskreno ne poznam).

Pred posvojitvijo sem spoznala člane obeh društev, želela sem se namreč prepričati katero je ‘boljše’. Brez dvoma to ni bil Sasin – k sreči sem zaznala dovolj rdečih zastavic, da nisem posvojila pri njih.

Leta kasneje sem neko obdobje bila tudi tesna prostovoljka pri Društvu Hrtji svet Slovenije, bila sem na prostovoljnem delu v zavetišču v Španiji, opravljala sem predposvojitvene obiske ipd.

Kako deluje odgovorno društvo? Je transparentno, se finančno ne okorišča na račun žalostne problematike hrtov, opravlja predposvojitvene obiske, opozarja na OBVEZNO rabo povodca, opozarja na specifike pasme, predvsem na specifiko zapuščenih hrtov, vseskozi stoji posvojiteljem ob strani, ne laže o stanju psov, o njihovem karakterju in starosti, ne oddaja psov preko sentimentalnih, temveč realnih opisov, psov ne oddaja prodaja preko Bolhe, ne proizvaja legel za lasten zaslužek… itd. itd.

Kaj ima Nina Žepič od tega, da se zgornjih načel ne drži (razen denarja), ne vem. Vsekakor pa njeno delovanje ni fer do vseh prostovoljcev (v Španiji in pri nas), ki si nesebično prizadevajo za boljši jutri teh psov, meče slab ugled na dobre prakse ostalih društev in seveda pri tem najbolj nastradajo psi. Ker nikomur ne koristi, da se jih vzame iz ulice v Španiji, pa potem pri nas odda v roke nekomu, ki pojma nima kaj je dobil.

Sama sem enkrat iz čiste radovednosti kontaktirala Nino pod pretvezo, da me zanima posvojitev neke njene hrtice, ki so si jo že lep čas podajali sem in tja.. ona bi mi tega psa kar dala. Brez vprašanja. Ob mojem pomisleku, če mora hrt resnično biti nenehno na povodcu, je trdila da to ni potrebno!

Ne vem kolikokrat so bili primeri, ko so potencialni posvojitelji namesto pri Hrtjem svetu posvojili psa pri Nini. Zakaj? Ker so opisi njenih psov olepšani, skoraj nihče čudežno nima nobenih težav in posebnosti, nihče k vam ne bo prišel opraviti predposvojitvenega obiska.. posledično vam ne bodo povedali ničesar o povodcu, nagonu teh psov, specifiki krvne slike, možnih boleznih… posledično so pod vprašajem tudi leta, ki jih navedejo, pa zamolčane poškodbe, vedenjske karakteristike ipd. Ni vsak pes za vsakega. V odgovornem društvu se tu in tam kakšnega posvojitelja, v dobro psa in njega, tudi zavrne. Vsi takšni gredo potem k Nini Žepič, pri kateri brez vprašanja psa pač dobiš.

Koliko ljudi sem dala skozi, ki so raje posvojili pri Nini (Sasin) rekoč, ah saj je vseeno kje vzamem a ne, glavno da posvojim. NE!! Ni vseeno. Ni vseeno kakšne prakse podpirate, samo z bojkotiranjem tega društva, se bo preprečilo nadaljnjo nemoralno, sumljivo in neodgovorno podajanje teh že tako izkoriščanih psov v roke neprimernih posvojiteljev. Na koncu koncev trpijo tako ljudje, kot psi.

Zakaj toliko psov posvojenih preko Sasina vrnejo, zakaj jih toliko pobegne? Stres, ki ga pes doživlja vsakič, ko mora menjat dom, je ogromen.

Najnovejša pogruntavščina je, da pse oddaja preko društva na Hrvaškem, ker so ji tukaj očitno že dovolj stopili na rep.

Tukaj absolutno ne gre za promocijo enega društva preko drugega. Sama podpiram čisto vsa hrtja društva, ki delujejo etično, transparentno in z dobrimi nameni. Društvom (razen Sasinu) ne gre za denar, mimogrede. Neprofitno društvo sestavljajo prostovoljci, ves denar pa gre izključno za potrebe psov. Niso vsa društva enaka!

Res je čas, da društvo Sasin preneha s svojim obstajanjem. In to se bo zgodilo samo tako, da ne bodo več imeli posvojiteljev. Zato prosim, pozanimajte se kje vzamete psa, podpirajte dobre prakse in poslušajte svoj občutek, ko vam pravi da nekaj ni OK.

Vso srečo vsem!

J

Opažam da društvo sestavljajo ljudje z zelo visokim EGOM, kateri hočejo monopol tako kot imate svojega moderatorja da objavlja, kar paše društvu hrtji svet. E, dragi EGOisti nebo vam uspelo. KDOR DRUGEMU JAMO KOPLJE, SAM VANJO PADE!!!

Pozdrav.naj se jaz napišem svojo zgodbo.pred dvema letoma smo pri društvu sasin oz. Pri Nini posvojili 5 let staro galgico.bila je dolgo v zavetišču zato smo ji hoteli polepšati življenje.ob prvem telefonskem stiku nam je dala vse informacije o kuzici in dva dni kasneje smo se srečali in plačali posvojnino.ona je vedela kam bo kuzica šla in mi v kaj se spuščamo.tako da ni vedno vse tako kot pišete nekateri.ko posvajas psa moraš imeti odprta ušesa tudi za stvari ki ti niso ravno najbolj usec pri karakterju psa.moram pa povedati da pred Nino sem govorila z društvom z hrti za hrte in hrtji svet.toliko samohvale in samousecnosti se nisem slišala.opisi psov pa da ne govorim.vsi prvovrstni.z hrti za hrte oz gospa Vanja mi je celo rekla da bo ona odločila katerega psa bom uzela.Ma halo?pa še kaj bi lahko napisala,pa ne bom.ker nočem delati slabih reklam.Kar se tiče pa Nine pa samo to:hvala da si nam zaupala našo srcico,ki je postala z našim in njenim potrpljenjem krasna kuzica.naslednji kuža bo spet HRT posvojen od Sasin-a oz.od Nine.