“Trenutno sem zdrava, počutim se dobro. Rak je v remisiji in mislim, da sem ga premagala,” nam pove vedno nasmejana Stanka Tokić, ki je leta 2020 izvedela, da ima pljučnega raka v 3. stadiju. Stara je bila 59 let.
“3. januarja 2020 me je pulmolog poslal v bolnišnico na Pohorje na pljučni oddelek, ker sem od decembra bolehala za pljučnico. Po dveh terapijah z antibiotiki se stanje ni izboljšalo. Noč in dan sem kašljala, imela vročino, bila sem slabotna, brez počitka se nisem mogla obleči, prehodila sem lahko le 100 metrov in niti koraka več. Bila sem popolnoma onemogla. Od tam so me poslali v Maribor, kjer so v bolnišnici opravili računalniško tomografijo, ki je pokazala, da imam v zgornjem delu pljuč 5,4 centimetra krat 4,5 centimetra velik tumor, ki pritiska na veno in se je že razširil na srce,” nam je zaupala Stanka, ki je doživela šok, ko ji je zdravnik razložil, da je ne bodo operirali.
“Povedal je, da me, glede na velikost tumorja, ki raste v srce in pritiska na veno, nihče ne bo hotel operirati. To je bil zame velik šok. Rekla sem mu, da moram živeti pet let in da lahko z mano delajo, kar želijo.” Stankina prva misel po diagnozi je pripadala hčerki, ki je bila v tistem času tik pred maturo. “Zdravniku sem rekla, da jo moram spraviti do kruha. Na to željo mi je odvrnil: ‘Če boste tako optimistični in pozitivni še naprej in si boste zadali cilj, da želite še živeti, bo tudi zdravilo delovalo. In živeli boste še 20 let.'”
“Bolezen sem sprejela kot vsako drugo. Le grdo ime ima.”
Stanka pravi, da pred decembrom 2019 nikoli ni zaznala nobenega simptoma, ki bi nakazoval na hudo bolezen. Čeprav je bil šok velik, pa je svojo usodo hitro sprejela. “Ni me bilo strah in še vedno me ni. Bolezen sem sprejela kot vsako drugo. Le grdo ime ima. Rak je mnogokrat nekaj let v mirovanju, nato pa se lahko spet pojavi. Ampak jaz razmišljam drugače. Če sem ga prvič premagala, ga bom tudi drugič,” nam je zaupala in dodala, da jo na vsake štiri do šest mesecev čakajo kontrolni pregledi.
“Na rezultate ne čakam s strahom. Že onkologinji sem povedala, da sem prepričana, da so kemoterapije in obsevanja raka ubile.”
Prestala je več krogov kemoterapij, ki so trajale štiri mesece, nato pa še 30 obsevanj in osem mesecev imunske terapije. Celo zdravniki poudarjajo, da je med zdravljenjem podpora bližnjih za bolnike velikega pomena, a Stanka se je tej pomoči odpovedala.
Bližnjim je namreč zamolčala, da je bolna. “Ko sem slišala za svojo diagnozo, sem sama pri sebi razčistila, da hčerki ne smem povedati, ker se mora osredotočati na maturo in učenje. Starši so v letih in bolni. Kako naj njim povem? Ne morem. Rekla sem si, da je najbolj pametno, da ne povem nikomur, in se sama pripravim na terapije. To sem tudi speljala.”
Še večji šok od diagnoze je bila izguba las
Stanka je ena od redkih srečnežev, ki niso doživeli vseh hudih stranskih učinkov kemoterapije. “Nikoli mi ni bilo slabo, nisem bruhala, imela sem še večji tek. Name so kemoterapije delovale drugače kot na ostale bolnike. Celo mislila sem, da ne delujejo, kar sem tudi povedala onkologinji, ki me je pomirila, da ravno pri meni delujejo, ker se pozitivna in se ne bojim, da bi bil rak močnejši. Če bolezen sprejmeš, potem tudi zdravila delujejo drugače,” meni Stanka, ki nam ni znala povedati, od kod je v težkih časih črpala notranjo moč.
“Še sama ne vem. Ni mi žal, da nisem povedala bližnjim in prijateljicam. Nisem želela, da bi me potem vsi klicali in spraševali, kako se počutim. To te izčrpava.”
Stanka se je v tistem času najbolj bala tega, da ji bodo še pred hčerinim maturantskim plesom (fotografija zgoraj) začeli izpadati lasje, a imela je srečo. “Ples je bil marca, konec aprila pa sem pod tušem doživela šok, ki je bil še večji od šoka, ki me je čakal na dan, ko sem dobila diagnozo. V kabini je bilo polno las.” Skupaj s frizerko sta še istega dne kupili lasuljo (fotografija spodaj) in njeni družinski člani tudi po dveh mesecih kemoterapije niso posumili, da je s Stanko nekaj narobe.
Ne krivi tobaka
V Sloveniji zaradi posledic kajenja vsak dan umre skoraj deset ljudi, od tega trije zaradi pljučnega raka, pišejo na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Tudi Stanka, ki smo jo videli v lanski sezoni Poptevejevega šova Kmetija, je bila strastna kadilka, in to 40 let.
“Pokadila sem škatlo na dan. Po diagnozi nisem prenehala kaditi. To mi je uspelo šele v Kmetiji, kjer nam cigarete niso bile na voljo, ampak le tobak. Ker si nisem znala zviti ‘čika’, sem se odločila, da nemudoma preneham piti kavo in kaditi. Ti dve stvari namreč hodita z roko v roki …”
Na vprašanje, ali bi pred 40 leti prijela za prvo cigareto, če bi vedela, da bo zbolela, pa vedno pozitivna Stanka odgovarja: “Morda bi, morda ne. Še vedno mislim, da cigarete niso glavni povzročitelj raka. Po mojem mnenju je to stres in stresa sem imela v življenju zelo veliko.“
Stanka zaradi endometrioze ni mogla imeti svojih otrok, zato sta z možem hčerko, ko ji je bilo 39 let, posvojila. Pri deklici so se že v vrtcu pojavile hude vedenjske težave, ki so jih rešili šele leta 2016, ko je bila že najstnica. Zanjo je Stanka morala po moževi smrti leta 2011 skrbeti sama. Svojega partnerja je devet mesecev negovala. Tudi on je zbolel za rakom, a mu ni bilo pomoči. “Dajali so mu le protibolečinske obliže. Možgane so mu pojedli. Na koncu se ni več zavedal ničesar, ni vedel, kdo sem. Groza,” je povedala. Kljub tej težki izkušnji pa ni nikoli izgubila upanja, da bo pri njej konec drugačen.
“Ljudem, ki se soočajo z zdravstvenimi izzivi, bi rada sporočila, da se ne smejo nikoli predati. Vedno moraš pozitivno razmišljati in si dopovedati, da rak preprosto ne more biti močnejši. Da moram jaz zmagati. Ne čakajte na smrt. Ni rečeno, da boš od raka umrl, tudi če ga imaš. Lahko te zadene kap, se ubiješ v prometni nesreči … Bolnikom svetujem, da bolezen sprejmejo. To je osnova. Če jo sprejmeš, boš lažje prestal terapije,” je prepričana.
Bolezen jo je spremenila
“Videti je, da moramo vsi enkrat zboleti, da začnemo drugače živeti. Dokler smo zdravi, ne vemo, kaj imamo. Danes res živim drugače. Najprej poskrbim, da je tudi meni lepo, da si nekaj privoščim, se družim, hodim na sprehode. Prej sem se cela razdajala za starše, hčerko. Tudi zdaj skrbim zanje, ampak si vzamem čas tudi zase,” pravi Stanka, ki se zaveda, da je imela veliko srečo …
je jasna Stanka, ki ima danes le eno željo – da se rak ne bi nikoli več vrnil.
“Veliko je odvisno od osebnega zdravnika, da takoj ugotovi, kaj je narobe, in te pošlje k specialistu, ta pa nato na nadaljnje preiskave. Pomembno je, da ni dolgega čakanja. Pri meni je šlo hitro. 3. januarja sem dobila diagnozo, 18. 2. sem bila že na kemoterapiji, vmes so opravili pregleda PET-CT in bronhoskopijo. Tako hitro, kot je vse potekalo pri meni, bi moralo potekati pri vseh bolnikih in marsikdo bi lahko premagal raka. Čakalne dobe, zavlačevanje … Tukaj se izgublja borba z rakom,”
