Sem 30 letna mamica, 3 otrokom. Najmlajši je star 8 mesecev. Ker s partnerjem ne najdeva skupnega jezika, bi rada šla narazen z njim, ker nemorem več, psihično sem uničena. Odkar sem z njemu (8 let) nisem naredila nič zase. Cele dneve skrbim samo za otroke, kuham, pospravljam… Prijateljice sem vse zgubila, saj so zanjga vse kurbe, zato že 8 let nisem bila nikjer s prijateljicam. On ni nič z otroci, ker ko pride iz službe, gre v garažo delat. Kar zasluži si daje na stran, in si potem s tistim denarjem kupi kaj zase. Ne razume, da rabim kdaj svoj mir, ali pa čas s prijateljicam, da vsaj njim povem kar mi leži na duši. Ne bo se spremenil, ker sem že probala ampak ni nič drugače. Ljubosumen je že če si za v trgovino namažem trepalnice.

Lahko rečete, “šele po 8 letih vidiš to” ,ampak ta čas sem probala če bi se spremenil, ampak negre..

Nemorem več tega bremena nositi, raje sem celo življenje sama z otroci, kot pa da se še zaradi njega sekiram. Če bi bila narazen bi vsaj kdaj otroke vzel k sebi .

Problem pa je, da se bojim da bi mi jih vzel in odpeljal na jug in tam skril. Vem da je to mogoče, ker poznam mamico, kateri je partner vzel otroke in jih že 3 leta iščejo.

Mislim, da če bi ga pustila, bi naredil vse da me prizadane.

Prosim za nasvet kaj naj naredim, ali naj trpim še naprej in naj bo vse po starem.