Kot pravi vodja strokovne skupine za duševno zdravje na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ) specialist javnega zdravja Matej Vinko, dr. med., je zdravstvena pismenost ključna za aktivno sodelovanje posameznikov pri skrbi za lastno zdravje.
Ne gre zgolj za znanje, temveč tudi za motivacijo in kompetence posameznikov za dostopanje do zdravstvenih informacij, njihovo razumevanje, presojo in uporabo za vsakodnevne odločitve, povezane s krepitvijo zdravja, preprečevanjem bolezni in zdravstveno oskrbo. Poleg znanja obsega še veščine in pristope, ki naučijo, kje najti pomembne informacije in kako jih razumeti ter si z njimi pomagati.
Zaradi bremena stigmatizacije so raziskovalci pismenost o duševnem zdravju naslovili kot samostojen koncept, čeprav se običajno obravnava tudi v okviru zdravstvene pismenosti, razlaga Vinko. Predstavil nam je izsledke raziskave o zdravstveni pismenosti o duševnem zdravju, ki jo je NIJZ izvedel med novembrom 2021 in januarjem 2022.
Največja raziskava o duševnem zdravju v Sloveniji
K sodelovanju je bilo povabljenih približno 9.000 odraslih prebivalcev Slovenije, odgovore, primerne za končno analizo je prispevalo 2.677 udeležencev. Gre za raziskavo na temo duševnega zdravja z največjim vzorcem doslej, ki je reprezentativen za odrasle prebivalce Slovenije.
“Zdravstveno pismenost o duševnem zdravju smo v raziskavi proučevali iz več vidikov: z vidika znanja o dveh najpogostejših duševnih motenj (anksiozne in depresivna motnja), z vidika stališč posameznikov do duševnih motenj in iskanja pomoči, kakšne so namere posameznikov, ki se soočajo s simptomi anksiozne ali depresivne motnje ter kakšne so izkušnje ljudi: koliko se jih je soočalo z duševnimi motnjami, ali so poiskali pomoč, kje so jo iskali …,” razlaga dr. Vinko.
Privzemanje stigmatizirajočih družbenih stališč
Kot kažejo podatki raziskave, skoraj polovica oseb, ki doživlja težave v duševnem zdravju, nikoli ne poišče pomoči. Po podatkih raziskave, je o simptomih depresije poročalo1 13,4 % udeležencev (11,1 % moških in 15,7 % žensk), o simptomih anksioznih motenj pa 9,4 % udeležencev (7,0 % moških in 11,8 % žensk). Dejavniki, ki nakazujejo, da bo oseba manj verjetno poiskala pomoč so: moški spol, nižja izobrazba, pretekla izkušnja s težavami v duševnem zdravju zaradi katere niso poiskali strokovne pomoči. “Ne gre le za (geografsko in finančno) težavo dostopnosti do strokovne pomoči, saj tudi ljudje, ki imajo na voljo vsa sredstva, da poiščejo pomoč, so opolnomočeni, imajo finančna sredstva, pa se za to ne odločijo,” opozarja Matej Vinko.
Pomemben dejavnik za neiskanje pomoči sta stigmatizacija in samostigmatizacija – kaj posamezniki v stiski pričakujejo, da bodo ljudje mislili o njih. V stiskah pogosto prvzamejo stigmatizirajoča družbena stališča, jih ponotranjijo, kar otežuje iskanje pomoči.
Matej Vinko
Duševne motnje kot črna pika v procesu iskanja zaposlitve
Mlajši odrasli se v primerjavi s starejšimi manj pogosto odločijo za iskanje pomoči pri strokovnjakih. Ena od možnih razlag je, da so v tem življenjskem obdobju zelo pomembni svojci in bližnji. Glede na podatke raziskave mlajši najpogosteje iščejo pomoč pri partnerju, na drugem mestu je strokovnjak za duševno zdravje, na tretjem pa zdravnik. “Zato si prizadevamo za opolnomočenje in izobraževanje laične javnosti, da bodo ljudje znali prepoznati stiske in težave v duševnem zdravju pri bližnjih, ter se nanje primerno odzvati: kako pristopiti do osebe, ki je v stiski, in kako ji pomagati pri iskanju pomoči,” razlaga sogovornik. Dodaja, da na odločitev o neiskanju pomoči mlajših odraslih verjeno vplivata tudi skrb glede zaupnosti in kako lahko iskanje strokovne pomoči vpliva na iskanje zaposlitve.
Kako dobro poznamo duševne motnje?
Za potrebe raziskave so raziskovalci uporabili vprašalnike, ki so prosto dostopni tudi na spletni strani programa OMRA, in sicer o tem, kako dobro ljudje poznajo anksiozne motnje, depresijo, bipolarno motnjo in osebnostne motnje (s klikom na povezave lahko preverite svoje znanje).
Glede na podatke raziskave anksiozne in depresivno motnjo bolje poznajo mlajše osebe, ženske, osebe z višjo stopnjo izobrazbe, osebe z višjim socialnim statusom in osebe, ki so imele v preteklosti osebne izkušnje z duševnimi motnjami.
Visoko breme duševnih motenj
Po besedah Mateja Vinka, različne v preteklosti opravljene raziskave kažejo, da je duševno zdravje prebivalcev boljše v družbah, kjer je višja pismenost o duševnem zdravju. “V teh družbah so preventivne strategije bolj razširjene, ljudje hitreje poiščejo pomoč, in tudi breme, ki ga povzročajo duševne motnje, je nižje.“
Breme duševnih motenj v slovenskem okolju je visoko in se v zadnjih trideset letih, za razliko od večine preostalih kroničnih bolezni, ni pomembno znižalo.
Javni diskurz mora biti dobro premišljen
Poznavanje anksioznih motenj je pri vseh skupinah prebivalcev slabše od poznavanja depresivne motnje, zato je pomembno vzpostaviti več izobraževalnih, promocijskih in preventivnih aktivnosti tudi o teh motnjah. Je pa zelo pomembno, kako se o tem komunicira v javnosti, še opozarja sogovornik, saj se včasih sporočila lahko napačno razume.
“V tuji kampanji so skušali spodbuditi moške, da v primeru samomorilnih misli poiščejo pomoč. Moški, še posebej v ruralnih okoljih, res redko poiščejo pomoč v primeru duševnih stisk ali samomorilnih misli. Zato so pripravili javna sporočila s katerimi so nagovarjali ljudi, da v primeru samomorilnih misli poiščejo strokovno pomoč. Izkazalo pa se je, da so številni, ki so sicer imeli duševne težave, vendar niso imeli samomorilnih misli, zmotno razumeli, da je smiselno po pomoč šele, ko imajo tudi samomorilne misli.“
Za duševno zdravje je treba skrbeti ves čas
V zaključku je Matej Vinko opomnil, da je duševno zdravje nekaj, kar nas spremlja celo življenje in je zato zanj treba skrbeti ves čas. “Ne smemo pozabiti, da je kakor za telesno tudi za duševno zdravje pomemben zdrav življenjski slog z zadostni gibanja in zdravo prehrano.“
[1] Podatki so približna ocena, saj označujejo delež oseb, ki so na vprašalnikih dosegli mejno/kritično vrednost (značilno za prisotnost simptomov) ter bi bila pri njih smiselna nadaljnja obravnava pri strokovnjaku s področja duševnega zdravja (dokončna diagnoza duševne motnje pa bi se tako lahko postavila šele pri strokovnjaku in je ni mogoče določiti zgolj na podlagi te raziskave).
Povezava do foruma, na katerem je bralec spraševal ali ti lahko škodi, če imaš v zdravstvenem kartonu napisano, da hodiš k psihiatru