Pod nazivom shizoidna oseba si večina predstavlja samotarja, ki ima relativno malo socialnih veščin, negovornega človeka, ki je najraje skrit za računalnikom in ima z drugimi samo nujne stike. Predstava je, da gre za čustveno hladne ljudi, ki ne le da čustev ne izražajo, ampak jih ščuvana bližina z drugimi ne zanima. Skorajda Avtistični čudaki, ki jih bolj zanimajo šahovski problemi kot večerja s prijatelji.
Partnerstvo? Zanje to predstavlja prej nelagodje kot nekaj, česar niso želeli. Z eno besedo: Sheldon iz Velikih pokovcev.
A tako ekstremno izražena (in nekoliko karikirana) shizoidna osebnostna struktura je relativno redka, veliko veče je tistih, ki sicer vzpostavijo odnose, a so v njih manj čustveno prisotni. Povezanost, svoj odnos ponavadi izražajo skozi skrbnost in dobro (delovno ali finančno) oskrbo, neredko se pred bližino umikajo v delo ali druge obveznosti. Ponavadi delujejo ali plašno ali pa odmaknjeno, nezainteresirano za kaj več bližine. Šele v odnosu, kjer se počutijo dovolj varne, zlezejo nekoliko iz svoje varne lupine, v katero se hitro spet umaknejo.
Res pa je, da je med ljudmi, ki ne vstopajo v partnerstvo (in s tem so videti zadovoljni) nesorazmerno več shizoidnih kot drugih oblik osebnostnih struktur.
Partnerstvo oseb s to motnjo bi na kratko lahko definirali s tem, da shizoidna oseba potrebuje veliko svojega prostora in časa. Dokler ga ima, bo na videz prijeten, nezahteven in lojalen partner. Če pa je kakorkoli ogrožen njen osebni prostor, se bo iz odnosa začela odmikati, se vse bolj umikati vase. In če še to ne bo dovolj, bo taka oseba lahko celo obrambno napadla tistega, ki jo »stiska v kot«, a samo za to, da se lahko umakne na varno razdaljo. Praviloma pa shizoidne osebe niso agresivne.
Za človeka, ki se sooča s tako motnjo, je v partnerstvu najpomembnejši občutek nadzora, da lahko vzdržuje varno distanco. Zato zna biti tudi izrazito dominanten, vendar pa se ta slika lahko tudi obrne v nasprotje in postane povsem podrejen in ustrežljiv, a takrat se zdi, kot da ga v odnosu ni, temveč se tako globoko umakne vase, da deluje skoraj kot stroj, robot, ki brez kakršnegakoli čustva izpolnjuje ukaze.
Različni tipi shizoidne osebnosti
Za shizoidno osebnostno motnjo sta značilna trajen vzorec socialne odmaknjenosti in omejen obseg čustvenega izražanja, zaradi česar so osebe s to motnjo navadno socialno izolirane. Zdi se, da ne iščejo bližnjih odnosov in si jih tudi ne želijo.
V resnici so osebe s shizoidno motnjo ujete v protislovje: na eni strani se bližine bojijo, na drugi pa potrebujejo človeka, na katerega bi se navezali, to pa v njih vzbuja neizmeren strah. Ker so zelo občutljive, se močno odzovejo na medosebne dražljaje in odnose, navadno z obrambnim umikom, če umik ni možen, pa z napadom. V bližini drugih ljudi se hitro čutijo ogrožene, občutek imajo, da bodo pogoltnjene, ujete, nadzirane, ranjene, da bodo doživele vdor …. Zato drugim ne zmorejo zaupati; ves čas so v paranoidni poziciji. Da bi se zaščitile, pogosto same prekinejo odnos, še preden se sploh lahko razvije.
Na videz se osebe z odkritim tipom shizoidne motnje zdijo samostojne, v resnici pa so obrambno samozadostne. Lahko se vedejo minimalno socialno ustrezno, vendar je zanje njihov notranji svet pomembnejši od odzivov okolja. Zdijo se brezbrižne do socialne sprejetosti/zavrnitve, pa tudi do pohval/kritike. Nekateri ljudje s to motnjo se umaknejo v skoraj puščavniško fizično osamo, drugi zbežijo v svoj notranji fantazijski svet. Včasih uporabljajo nenavadne, celo čudaške manevre, s katerimi druge držijo stran od sebe. To ravnanje je predvsem namenjeno ohranjanju sprejemljive razdalje. Pogosto si izberejo samotarske poklice, ki ne zahtevajo neposrednega stika z ljudmi (računalništvo …).
Tudi osebe z izrazito močno izraženo introvertnostjo se približujejo spektru shizoidne motnje, pri čemer shizoidne osebe delujejo manj plašno in bolj čustveno odmaknjeno.
Ljudje s shizoidno motnjo so kot otroci najbolj pogrešali empatičen materin odnos, s čimer imamo v mislih pomanjkanje razumevanja za otrokove potrebe in občutke.
Podobno kot njihova mama tudi sami za bližnje skrbijo zgolj materialno, funkcionalno, ne zmorejo pa jim ponuditi pristnih čustev in bližine. Če torej vstopijo v partnerstvo in si ustvarijo družino, jo zanesljivo oskrbujejo z gmotnimi dobrinami. Pred bližino se pogosto umikajo v delo, ki se utegne – če si bližnji želijo več čustvene bližine – prevesiti v deloholizem, zato je med izgorelimi razmeroma velik delež shizoidnih oseb.
Prikriti tip shizoidne motnje
Obstaja še ena oblika shizoidne motnje, tako imenovani prikriti tip.
Ti ljudje navzven ne kažejo značilnih simptomov shizoidne motnje. Prikrito shizoidne osebe se utegnejo zdeti družabne in imajo bogate socialne stike. Kažejo se kot ekstrovertirane oziroma družbeno vključene v okolje. Navadno imajo stabilno zaposlitev in znance, s katerimi se družijo, vendar z njimi ne spletejo globokih čustvenih vezi; svoja čustva ohranijo strogo ločena od čustev drugih, v varnosti svojega notranjega sveta. Lahko izražajo številne občutke in imajo veliko socialnih stikov, v katerih pa ne pride do čustvene izmenjave, saj zgolj igrajo vlogo, v katero pa niso osebno vpleteni. V formalni komunikaciji utegnejo biti zelo dejavni in celo spretni, če pa nekdo poskuša z njimi vzpostaviti tudi čustvene stike, se umaknejo in zaprejo. V primerjavi z odkritim tipom so spolno dejavnejši, saj premorejo boljše socialne spretnosti, ki so potrebne za spogledovanje in navezovanje stikov, vendar je njihova seksualnost navadno povsem ločena od čustev.
Značilnosti odnosa s shizoidno osebo
Deliti življenje s človekom, ki ima shizoidno osebnostno motnjo, je podobno življenju s samotarsko mačko. Bistvo pa je to, da potrebuje odnos, v katerem je na razpolago več intimnosti in bližine, kot si jo lahko vzame. In tudi več, kot lahko sam ponudi. A zgolj na razpolago, saj če se intima aktivno ponuja ali celo zahteva, se shizoidna oseba umakne. Kot mačka, ki je ob vas, lahko se tišči k vam, dokler je ne skušate vzeti v naročje. Potem se umakne.
Dobre strani
- Izrazito so senzibilni, z bogatim notranjim življenjem,
- puščajo veliko osebnega prostora,
- potrebuje malo družbe in aktivnega ukvarjanja partnerja,
- lojalnost in zanesljivost,
- shizoidne osebe niso nasilne,
- malo ali nič ljubosumja,
- zveze na daljavo jim ne predstavljajo težave, tudi če le občasno se srečajo s partnerjem,
- lahko so povsem zadovoljni v zvezi z nekom, ki ne želi zapustiti svoje družine.
Težavne strani
- težko so čustveno dostopni,
- malo občutka bližine,
- možno manjše zanimanje za spolnost,
- zmorejo občasne seksualne zveze brez čustvenega navezovanja, razmerja za eno noč,
- razmerja lahko zapuščajo (če se počutijo ujete) in se vanje vračajo (ko se počutijo varne),
- bolj fantazirajo o razmerjih kot ji zaživijo.
Shizoidni kompromis
Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo nimajo osnovnega zaupanja v dobre namene drugih ljudi. V otroštvu so jih obravnavali bolj kot stvari kot ljudi. Niso se naučili pomembnih veščin odnosov, kot je postavljanje ustreznih meja, odločno, a umirjeno reči “ne” in se pogajanje o medosebnih razlikah. Njihov občutek identitete je šibak, ker so od staršev dobili zelo malo uporabnih povratnih informacij. Posledično se zlahka počutijo preobremenjene z bolj dominantnimi osebnostmi. V odrasli dobi postane njihovo osrednje vprašanje, kako zadovoljiti svoje potrebe v zvezi, ne da bi se odrekli svoji osebnosti in neodvisnosti. Večina rešitev, ki jih oblikujejo, vključuje delne odnose, ki imajo vključene omejitve, zaradi katerih se počutijo varne.
Rešitev shizoidne dileme: Kako do varne intimnosti … je shizoidni kompromis.
Ta pomeni iskanje načina za vzpostavitev varnega medosebnega odnosa ob ohranjanju nekaterih ovir za popolno intimnost. Večina shizoidnih kompromisov vključuje neko obliko delnega odnosa z vgrajenimi omejitvami.
Nekatere oblike shizoidnega kompromisa so:
- internetno razmerje, pri katerem skoraj vsi stiki potekajo virtualno in ne osebno,
- zveza na daljavo, ko osebo vidijo le občasno za kratek čas,
- služba, ki zahteva veliko odsotnosti (npr. potovanj), kar zmanjša občutek intimnosti,
- zaljubljaje v nedosegljive ali slavne ljudi namesto realne zveze,
- domišljijski odnos z nekom, ki ga komajda poznajo, ki nadomešča realen odnos,
- vključitev (realna ali navidezna) tretje osebe v obstoječe razmerje, da se zmanjšate intimnost.
Med izolacijo in bližino
Osnovna značilnost ljudi s shizoidno osebnostno motnjo je ambivalentnost do medsebojnih odnosov. Na splošno delujejo kot samotarji brez prijateljev, globoko nezmožni za povezovanje z drugimi. Tudi kadar vzpostavijo nekakšen odnos, je ta brez vsebine, saj mu manjka čustvena prvina, ki je odcepljena in odrinjena, zamenjuje jo povsem racionalna in intelektualizirana komunikacija. Čustveno razdaljo do sveta navadno premostijo z intelektualnim stikom, zato si pogosto izberejo teoretična oziroma abstraktna delovna področja (matematika, računalništvo …) ali pa se odločijo za poklice, ki jim omogočajo navezovati stike z ljudmi prek znanosti, torej brez čustvene udeležbe.
Raztrgani so med strahom pred bližino in čustvenim predajanjem ter željo po obeh; samota in bližina ju plašita. To se navzven kaže kot zavračanje, zaradi česar se lahko v odnosih z drugimi gibljejo le na ozkem pasu med izolacijo in bližino, kar skušajo ohranjati za vsako ceno. Če se jim kdo poskuša preveč približati, se pred tesnobo izničenja branijo z izključevanjem občutkov. Če to ne zadošča, se bližini umaknejo, odzovejo odklonilno, ujezijo, v skrajnem primeru pa to osebo celo agresivno napadejo. Toda ko se odmaknejo, nastopi tesnoba, da bodo izginili v izolaciji, zato se znova poskušajo približati. Zdi se, kot da v isti sapi vabijo v odnos in ga zavračajo. Prav ta dvojnost je razlog, da se vedejo enkrat vabeče, drugič odklonilno, pogosto pa odmaknjeno, hladno, samozadostno.
Tudi spolnost jih zanima v manjši meri; mnogi med njimi živijo sami in ne vstopajo v zveze.
Če vstopijo v zvezo, do trenutka, ko bi se morali zares navezati, postanejo že tako tesnobni, da jo dokaj hitro zaključijo, še preden se je zares začela. Zanima jih zelo malo stvari, njihova motivacija je šibka, skoraj v ničemer ne zmorejo zares uživati.
Čustvena odsotnost
Partnerji ljudi s to motnjo imajo občutek, da sicer so v »nekakšni zvezi«, da so in niso v odnosu. Čeprav je jasno videti, da shizoidnega človeka partner zanima, je obenem tudi popolnoma vidno, da zvezi ni zares predan. Ne zato, ker bi bil v kakem drugem odnosu ali ker odnos a priori zavrača, vendar je nekako čustveno odsoten; čustev in navezanosti ne izraža. Večkrat pravijo, da namesto njihovih besed govori njihovo ravnanje, vendar se tudi ta zdijo nekako mlačna. Vedejo se, kot da je zveza nekaj samoumevnega, enako gotovost pa pričakujejo tudi od partnerja. Njihovi partnerji nikdar ne vedo natanko, pri čem so. Ker se počutijo negotovi, pogosto začnejo iskati dokazila ljubezni, to pa shizoidni partner doživlja kot pritisk, zato se še bolj umika, postane besedno napadalen ali pa prekine stik.
Ker so senzibilni, ker se zdijo samostojni, umirjeni, razmišljujoči, intelektualni in brez predsodkov, povrhu pa so navadno naklonjeni živalim, se na prvi pogled zdijo kot varen in miren pristan. Toda zelo hitro postane jasno, da so lahko izrazito občutljivi, nemara preobčutljivi na vsako spremembo ali drugačno zahtevo. Njihova samostojnost se izkaže kot samozadostnost, saj o svojih načrtih partnerja seznanjajo, ne pa jih z njim usklajujejo. Ne poznajo čustvenih izbruhov, na drugi strani pa je njihovo izražanje čustev naklonjenosti redko kot dež v puščavi. Bližina jih plaši, zato se ji umikajo, so nekako distancirani in tudi dokaj nedružabni, včasih kar do ljudomrzništva. Zdi se, kot da so v resnici bolj navezani na svojo žival (neredko je to mačka) kot na katero koli človeško bitje.
Prekinitve odnosa
Čez čas nenadoma prenehajo komunicirati in se brez očitnega razloga umaknejo iz odnosa. Njihov partner je sprva zbegan in prizadet, saj je prepričan, da je izgubil zanimanje in ga zapustil. Toda čez čas se – spet brez jasnega razloga – spet prikaže in pričakuje, da bo sprejet, kot da se ni nič zgodilo. To partnerja še bolj zmede in v njem vzbudi negotovost, saj si nenavadnega ravnanja ne zna pojasniti – in tudi shizoidni partner ne zna navesti jasnih razlogov.
V odnosu s shizoidnim partnerjem se je treba zavedati, da so njegove meje izredno krhke in da za to, da jih ohranja, potrebuje veliko prostora in samote. Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo ne čutijo potrebe po druženju, prijateljih ali celo po družinskih vezeh. Zelo občutljivi so na vdiranje, odvisnost, neiskrenost in čustvene pritiske; njihovi odmiki in distanciranost torej niso nekaj, kar si izberejo, pač pa je to njihov način, kako obstati v bližini, ki si jo želijo, vendar jih obenem pritiska in duši. Tako kot vsi ljudje kljub svoji samozadostnosti potrebujejo navezanost. Ker so zaradi svojih omejitev zelo osamljeni, se osamljenosti skušajo izogniti tako, da sicer ustvarijo nekakšen odnos, vendar se v razmerju pogosto počutijo raztrgani med željo po bližini in željo po samoti. Ta dihotomija vodi v vzorec »prekinitev in vračanj«, ki pa partnerja zmede in ga prizadene.
Čeprav morda ni vidnega razloga za prekinitev, do nje pride, ker je za shizoidnega človeka odnos postal prezahteven, preblizu – preveč je pričakovanj, preveč zahtev, preveč vprašanj, preveč oklepanja, preveč skupnega časa, premalo prostora. Shizoidna oseba se začne dušiti in ima neobvladljivo potrebo po tem, da pobegne in se zateče v samoto, nad čimer nima nadzora. Prostor potrebuje enako kot zrak.
Riba in ptica
Če partner zmore biti ter ostati čustveno in življenjsko samostojen, če zmore prenesti, da v odnosu ni veliko bližine in izražanja naklonjenosti, če zmore sprejeti, da se bo partner približeval in odmikal, pač v skladu s tem, koliko zmore, ima taka zveza priložnost, da obstane. Shizoidni partner namreč ne bo zares zapustil zveze, v kateri ima dovolj prostora zase. Če povrhu ne pričakuje, da bo ljubezen, toplina ali potrpežljivost spremenila vedenje shizoidnega partnerja, ki sicer potrebuje toplino, vendar je ne zmore vračati, je lahko taka zveza dolgoročna.
Žal pa se večkrat zgodi, da začneta graditi zvezo dve osebi, ki imata diametralno nasprotno potrebo po bližini – globoko odvisni in shizoidni. Oba se do skrajnih meja trudita, da bi se prilagodila drug drugemu, vendar si obenem povzročata neizmerno stisko. Globoko odvisni partner je ves čas prikrajšan, lačen bližine, ki jo neizmerno potrebuje, shizoidni partner pa se duši in se počuti ogrožen. Napoved ni dobra, saj veste, riba in ptica se imata lahko še tako radi, toda kje naj skupaj živita?
Kako prepoznati, v kakšne izzive vnašamo sami in naš partner v zvezo?
Prvi korak k spremembam je vedno prepoznavanje začetnega stanja, torej tega, kakšni smo in kaj vnašamo s svojimi vzorci in ranljivostmi v svoje bližnje odnose. Pri tem se lahko srečamo s strahovi in tudi odpori, saj je v človeški naravi, da sebi pripišemo vse dobro, drugim pa vzroke za težave. A to seveda ne drži. Tako kot sta zaslužna oba v enaki meri, kadar je odnos dober, sta odgovorna oba partnerja, kadar so v odnosu težave. Tudi v iskanje primernega partnerja ter v način, kako z ljudmi navezujemo stik in kako začnemo graditi odnose, vnašamo vse svoje lastnosti. Nekatere nam pri tem lahko pomagajo, druge pa nas ovirajo. Zato je te lastnosti, ene in druge, potrebno prepoznati. To je mogoče s pomočjo strokovno sestavljenih vprašalnikov iz programa Partner 360, najdete jih na tej povezavi.
Drugi korak je odločitev, da želimo spreminjati sebe. Drugih ljudi ni mogoče spreminjati, odnose z drugimi pa lahko, a le na način, da spreminjamo sebe.
Če se bomo mi vedli drugače, se bodo tudi odzivali drugače. Le na ta način se bodo naši odnosi spremenili. Zato je odločilno, da prenehamo z nerealnimi pričakovanji, da se bodo drugi spremenili »če nas imajo dovolj radi« in začnemo spreminjati sebe, če se imamo dovolj radi, da si omogočimo dobro partnerstvo.
Tretji korak je izbira primerne pomoči. V ta namen smo zgradili program Partner 360, ki nam s pomočjo izkustvenih delavnic omogoča povečevati naše kapacitete za partnerstvo. Program je sestavljen iz krovne izkustvene delavnice Jaz-Ti-Midva, ki naslavlja celoten spekter kapacitet in jih pomaga preoblikovati, obenem pa se je mogoče vključiti še v vrsto izkustvenih in izobraževalnih delavnic, ki se poglobljeno lotevajo specifičnih težav (na primer samozaupanje…), ki jih najdete na tej povezavi.