Spoštovani.

Rada bi vam opisala primer vedenja moje mame.

Stara je 68 let. Kot mlada se je preselila na kmetijo, za kamor po njenih besedah ni bila primerna. Že kot otrok se spomnim, da so bili vsi drugi krivi za njene težave. Za to, da nima prijateljev, ker so ji rekli, da na kmetiji ni časa za klepetanje, zato, da jo vse boli, je krivo delo na kmetiji, saj se je preveč delalo in ona tega ni zmogla. Vedno je poudarjala, da je tašča o vsem odločala, da je imela skupaj s sinom (mojim očetom) vse vajeti v rokah. Zdaj je tašča že 5 let pokojna, mama pa še vedno vsakodnevno vleče na plano te stare zgodbe, kaj in kako je bilo. Se je pa v tem času ves fokus preusmeril na mojega očeta, v smislu, da je isti kot tašča, da ima sto napak. Ko ji otroci poskušamo dopovedati, da ni vse tako črno, da oče s tem, ko je rekel to in ono, ni mislil tako, kot je ona to interpretirala, se prične razburjati v smislu: “Vsem vam sem trn v peti, molim, da bi me Bog pobral …” Poleti je imela celo tak izpad, da je grozila s samomorom. Z očetom imata slabo komunikacijo oz. mu ona v pogovorih ves čas očita milijon stvari. Do očeta je z opazkami resnično zelo grda, da ne rečem prav hudobna. Oče pravi, da ima on “trdo kožo” in da se raje umakne iz hiše in gre po delu.

Težko vam v pismu opišem vse primere, me pa zanima, če je možno iz tega razbrati, če gre pri njej za kakšno motnjo ali celo začetek demence.

Ona sicer za vse krivi očeta, da se z njo ne pogovarja, da jo ne vpraša po počutju, vendar ko sem jaz prisotna pri njuni komunikaciji, se ne čudim, da skuša on čimprej zbežati iz situacije, ker se očitki samo stopnjujejo.

Seveda nosi svoj delež tudi oče, ker se občasno za kakšno stvar razburi na neprimeren način, ji odgovori “bolj grobo”, si dejansko ne vzame veliko časa za njo (kak izlet), ampak res ogromno dela na kmetiji, vendar vsi v družini opažamo, da mama reagira pretirano oz. smatra, da je ona največja žrtev in smo vsi “proti” njej.

Starša živita sama, hčerki z družinama radi prihajamo na obisk. Zadnje čase se naši obiski zaključijo prej kot načrtovano, saj zaradi “naelektrenega” vzdušja raje odidemo predčasno.

Kaj menite vi in morda kak nasvet?

Hvala.

Spoštovani,

večkrat se zgodi, da zaradi starostnih sprememb določene osebnostne značilnosti v vedenju osebe postanejo še izrazitejše. Na nek način kot bi oseba v starih letih postajala karikatura sama sebe. To se povezuje s starostnimi spremembami možganov. Iz vašega zapisa ne gre sklepati, da bi šlo za demenco, dovolj so le malce okrepljene že obstoječe osebnostne značilnosti. Seveda pa tega brez ustrezne medicinske obravnave ne moremo vedeti zagotovo.

Kar se tiče morebitne osebnostne motnje pri mami, bi rekel naslednje. Določene izrazite osebnostne značilnosti mama vsekakor kaže. Zdaj ali so tako izrazite, da bi v primeru diagnostike prejela diagnozo ali ne, se mi niti ne zdi tako pomembno. Za svojce je bolj koristno, da do določene mere razumejo psihološko logiko, ki je v ozadju njenega vedenja tar da se opremijo z dodatnimi komunikacijskimi orodji za bolj učinkovito komunikacijo s tako osebo. Recimo iz vaše pozicije, kako zaščititi lastno osebno integriteto, kako uveljaviti svoje interese, kako zavrniti odgovornost, ki ni vaša, kako zavrniti mamino čustveno izsiljevanje, kako nasploh ne ugrizniti v vabe v psihološke igre, ki jih mama komunikaciji ponuja itd. Ter seveda, če je potrebno, tudi kako enostavno postaviti potrebno distanco v odnosu, kot npr. prej zaključiti obisk. Mama vendarle živi v svojem domu in ima pravico živeti kakor želi.

Dobro ste prepoznali, da oče v teh igrah ni žrtev, ampak ima v njih svojo vlogo in (običajno nezavedne) koristi. Včasih je kar malce strašljivo s kakšno kirurško natančnostjo nas lastna psiha vodi skozi življenje. Oziroma bolje rečeno, sami se vodimo, ampak deloma nezavedno. Torej, od zunaj je lahko njuno vedenje videti nenavadno ali celo bolno. Dejansko pa oba nosita globlje razloge, da se vrtita v bolečih vzorcih vedenja in čutenja, ki jih opisujete. Strokovno temu rečemo psihološke igre. Vendar ne igre v smislu zabave, ampak igre, ker se partnerja izmenjavata v vlogah dramskega trikotnika. Te arhetipske vloge so: žrtev, preganjalec, rešitelj. Razlogi, da starša igrata te igre, koreninijo v njunem ranem otroštvu. Ena knjiga, ki odgrinja tančico skrivnosti iz psiholoških iger, je: ‘Katero igro igraš?’. Druga je ‘Igre, ki jih igrajo narkomani’ (prvih 100 strani, kjer vsebina ni vezana na zasvojenost).

Dodatno vam lahko mamo bolje razumeti in z njo komunicirati pomaga knjiga ‘Ne stopajte več po prstih’.

Za podrobnejši in konkretnejši nasvet bi potreboval več informacij o vaši mami, njenem otroštvu, njuni partnerski dinamiki, vaši družinski dinamiki iz primarne družine itd. To se najbolj  elegantno razišče v okvoru psihosocialnega svetovanja.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Jaz pa popolnoma razumem vašo mater. Primožila se je na kmetijo, na kmetiji pa je bilo eno samo garanje. Na eni strani ukazovalna tašča, na drugi strani mož, ki se je obnašal podobno kot njegova mati. Se kdaj vprašate, le kaj je imela ta uboga ženska (vaša mati) od življenja? Je bila kdaj na dopustu? Je bila kdaj v toplicah? Je bila kdaj na kakšnem izletu? Je bila prosta vsaj ob nedeljah? Ji je oče kdaj skuhal, poskrbel zanjo, ko je zbolela? Zdaj je izčrpana, vse jo boli, je zagrenjena. Ni potrebno biti psiholog, niti psihiater, da jo razumeš!

Bolj kot gre človek v leta, bolj razmišlja in analizira svoje življenje. Mati se počuti žrtev, izigrano, izžeto od življenja. Oče ji ne stoji ob strani, oba vlečeta, vsak v svojo smer. Vašega očeta vidim kot nekega tradicionalnega patriarha, ki ne pokaže nobenih čustev. Vaša mati pa se obnaša kot žalosten in razočaran otrok. Njena dejanja pa so dejanja obupa, ker je nihče ne razume in ne upošteva.