Za to sta se sicer pripravljena zelo truditi, obenem pa v odnos vnašata veliko dvomov, negotovosti in preobčutljivosti na zavrnitve ter različne poglede. Ker težko izrazita nestrinjanje ali drugačen pogled, se lahko hitro začnejo nabirati zamere, ki na koncu utegnejo pripeljati do močnih izbruhov. Partnerja doživljata črno-belo ali pa povsem idealno, ob razočaranju pa opažata predvsem lastnosti, ki jima niso všeč. Ker se oba bojita izgubiti drugega, obenem pa težko zaključita odnos, se utegneta v primeru, da so razlike med njima velike in povečujejo občutek negotovosti, ujeti v odnos ljubezen-sovraštvo, v katerem jima je težko ostati, še težje pa ga zapustiti. Če so razlike med njima manjše, lahko zgradita zelo močno vez, v kateri je sicer malo prostora za individualnost, vendar se utegneta oba počutiti razmeroma varno.
Če sta v partnerstvu aktivno in pasivno borderline strukturirana oseba, njune značilnosti podpirajo pomanjkljivosti drug drugega (kompatibilna patologija), zato zgradita zelo intenzivno, a tudi zelo burno vez. Zlasti prihaja do konfliktov, kadar pri aktivno odvisni osebi občasno pride na dan potreba po tem, da bi kdo skrbel zanjo, česar pasivno odvisna oseba ne zmore in tudi ne želi.
Dve pasivno odvisni osebi lahko ostaneta dolgoročno v partnerstvu samo v primeru, da nekdo tretji (npr. starši enega ali obeh) predstavljajo vir podpore in oskrbovanja.
Dve aktivno odvisni osebi pa lahko svojo potrebo po tem, da jih nekdo potrebuje, zadovoljujeta v odnosu s svojimi otroki, pri čemer se lahko zapleteta v medsebojno rivalstvo, otroka pa vzgojita v pasivno odvisne osebe, saj oba prej ovirata, kot spodbujata njihovo samostojnost.
Za reševanje take medsebojne odvisnosti (kompatibilnost patologij) in spreminjanje odnosa v bolj zrelega in zadovoljujočega, je po navadi potrebna strokovna pomoč za oba. Partnerska terapija po navadi ne more spodbuditi osebnostne rasti, zato lahko le začasno pomiri največja nasprotna, ki pa se po navadi čez čas spet razplamtijo. Je pa zelo dobrodošla v primeru, da sta oba vključena v svojo lastno obravnavo.
Partnerstvo med borderline in narcistično strukturirano osebo
Ta oblika partnerstva je statistično sorazmerno pogostejša. Bordeline oseba partnerja postavi v središče življenja in se mu povsem preda. Od partnerstva pričakuje predvsem skladnost in varnost. Za to se je sicer pripravljena zelo truditi, obenem pa v odnos vnaša veliko dvomov, negotovosti in preobčutljivosti na zavrnitve ter različne poglede. Taka oseba s svojim nenehnim čustvenim preplavljanjem, s svojim občudovanjem in predanostjo, narcistični osebi, ki je precej bolj čustveno prazna, lahko pomeni dobrodošlo »vodo« za čustveno puščavo. Ker se narcistični partner ne čuti preplavljenega, tako kot bi se kdo drug, ki ni tako lačen občudovanja in pozitivnih potrditev, da se sploh čuti ljubljenega, se ne umika pred tem in s tem bordeline osebi daje občutek varnosti v odnosu.. Odvisnost bordeline osebe pa narcistični daje potrditev vrednosti.
Oba sta drugega pripravljena videti kot idealnega, dokler ju druga oseba ne razočara, pri čemer je vir razočaranja različen: pri bordeline osebi, če se počuti zavrnjena, pri narcistični osebi pa, če se počuti kritizirana. Kadar sta razočarana, oba utegneta razvrednotiti partnerja/partnerko oziroma groziti z zapuščanjem, pri čemer narcistična oseba to lahko tudi zlahka uresniči. Zveza lahko temelji na vzajemnem nekritičnem občudovanju, pri čemer pa bo borderline oseba imela upravičen občutek, da druge osebe ne sme razočarati, saj bi jo lahko izgubili, zato bo sebe in svoje potrebe pogosto postavila v ozadje.
Sčasoma pa bodo narcistični partnerji zahtevali vedno večje količine občudovanja, in če tega ne dobijo, se lahko iz karizmatičnega rešitelja spremenijo v hladne in oddaljene brezbrižneže, kar sproži najhujšo nočno moro borderline osebeo – strah pred zapuščenostjo. To seveda vodi v dramatične izbruhe in še večje oklepanje.
S tem pa borderline oseba ustvari toliko pritiska in napetosti, da se narcistični partner odloči, da jih zapusti. Borderline oseba se bo začela boriti za partnerja, ker ne prenese biti zapuščena, kar seveda prija potrebi po pozornosti narcistične osebe, zato zvezo obnovita in cikel začneta od začetka.
Ker taka partnerja po navadi podpirata pomanjkljivosti drug drugega (kompatibilna patologija), se ustvari močna vez, v kateri se izmenjujejo intenzivna čustva ljubezni in sovraštva, ki nakazujejo na medsebojno odvisnost namesto na zdravo medsebojno navezanost. Kot par, ta dva tipa osebnosti drug drugega krepita izkrivljen pogled na svet in ustvarjata zelo zasvojljiv krog zlorabe, ki lahko traja več let, in se samo še stopnjuje, če začaranega kroga ne začneta razreševati, za kar je po navadi potrebna strokovna pomoč za oba.
Partnerstvo med borderline in shizoidno strukturirano osebo
To partnerstvo je nekoliko manj pogosto, a ne tudi nemogoče. Zdi se, kot da so potrebe takih partnerjev prav diametralno nasprotne.
Bordeline oseba partnerja postavi v središče življenja in se mu povsem preda, enako pa pričakuje tudi od partnerja. Obenem pa v odnos vnaša veliko dvomov, negotovosti in preobčutljivosti na večjo distanco, ki jo doživlja kot zavrnitve. Shizoidna oseba pa pričakuje predvsem veliko prostora zase, sicer se utegne hitro počutiti utesnjena ali preplavljena s pričakovanji drugega; posledično se takoj umakne v čustveno izolacijo svojega notranjega sveta. To pomeni, da v taki zvezi borderline oseba pogreša več bližine, shizoidna oseba pa več svobode in razdalje. Nenehno iščeta krhko ravnovesje med blizu in daleč, pri čemer se oba počutita frustrirana, saj to, kar zadovolji enega, za drugega pomeni stisko. V taki zvezi se borderline partner nenehno trudi, da bi pridobili partnerjevo pozornost, utegne se mu celo zdeti, da ga ta nenehno zavrača, shizoidna oseba pa ima lahko občutek, da jo taka ljubezen preplavlja, duši.
Kljub razlikam pa taka zveza lahko obstane, ker se oba nenehno premikata po kontinuumu bližina-distanca. Precejšnja čustvena oddaljenost shizoidne osebe bo pri borderline osebi sprožil izmenično oklepanje in zavračanje shizoidnejšega partnerja.
Obdobja prekinitve odnosa lahko shizidnemu partnerju prinesejo ponavljajoča se kratka obdobja olajšanja pritiska, zaradi česar morda zmore prenesti tak odnos. Borderline osebi pa je morda večja čustvena odmaknjenost shizoidne osebe tudi v olajšanje, saj jo varuje pred strahom, da bi v odnosu izgubila sebe, obenem pa dobiva izkušnjo, da stalna malo večja razdalja ne pomeni izgube odnosa. Če so razlike manj izrazite, sčasoma torej lahko vzpostavita miren odnos, v katerem začne borderline partner zaupati, da čustveni odmik ne pomeni, da bo zapuščen, shizoidni partner pa razume, da potrebuje druga oseba več občutka varnosti in mu jo tudi skuša zagotoviti – morda bolj s svojim ravnanjem kot z izražanjem čustvene navezanosti. Neredko je za boljše razumevanje in sprejemanje razlik dobrodošla partnerska terapija.
Če pa so razlike večje, potem bo nujna strokovna pomoč za oba partnerja, ki bosta znotraj procesa skušala svoje tako različne potrebe nekoliko zmanjšati skozi izkušnjo varnejše navezanosti in si na ta način date nekoliko več skupnega prostora, v katerem bi se oba počutila relativno zadovoljna. Dodatna pomoč ob lastnih procesih osebnostne rasti je lahko tudi partnerska terapija.
Partnerstvo med bordeline in zrelejšo osebo
Čeprav borderline partner v odnos vnaša veliko dvomov, negotovosti in preobčutljivosti na zavrnitve ter različne poglede, pa zrelejši partner lahko zmore te strahove in obrambno vedenje s svojim stabilnim in podpirajočim ravnanjem postopoma zmanjševati, ker partnerstvo vidi kot dolgoročno vzajemno ravnanje v skupno dobro. Zmore se uskladiti, sprejemati kompromise, se tudi prilagoditi, vendar le do zdrave mere. Zna ponuditi varnost in čustveno bližino, vendar potrebuje nekaj prostora samo zase. Ker je razmeroma strpen in razumevajoč, lahko v svet borderline osebe prinese precej stabilnosti in umirjenosti, seveda če ta zmore prenesti, sprejeti in spoštovati osebni prostor, zdrave meje in samostojnost zrelejšega partnerja. Za borderline partnerja je zveza z zrelejšo osebo izrazito primerna, saj mu lahko sčasoma omogoči občutek čustvene varnosti in sprejetosti; ob njej bi lahko tudi sam zorel in osebnostno rasel. Če pa so stiske borderline partnerja izrazito globoke, bi se v njem navzlic temu vseeno nabirala negotovost in nezaupanje, utegne njegovo obrambno (napadalno) ravnanje tudi preseči meje partnerjeve/partnerkine strpnosti.
V primeru, da so prikrajšanja borderline oseb manj močna, lahko zrelejši partner pomeni dobrodošlo oporo za osebnostno zorenje, včasih oba potrebujeta nekoliko podpore partnerske terapije.
Če pa so prikrajšanja borderline partnerja izrazitejša, je zanj nujna strokovna terapevtska pomoč za proces osebnostnega zorenja, oba skupaj pa bosta lažje komunicirala s pomočjo soočanja v partnerski terapiji. Včasih je tudi breme takega odnosa tudi za zrelejšo osebo pretežko in bo tudi sama potrebovala podporo svojega terapevta, saj procesi zorenja kapacitet za odnos zahtevajo več let.
Nekaj osnovnih usmeritev za ohranjanje odnosa z osebo borderline tipa
- Najprej zaščitite sebe. Vedenju, ki vas prizadene, postavite trdne meje, jasno povejte, da je to, da omejuje rušilno vedenje, pogoj, da lahko ostanete v zvezi. Če tega ne zmore sam, zahtevajte, da si poišče strokovno pomoč. Za obstoj zveze je nujno, da vas borderline partner preneha zlorabljati, sicer take zveze ni mogoče nadaljevati.
- Postavite jasne in odločne meje. Čeprav se bo oseba z borderline motnjo mejam upirala in jih poskušala rušiti, je spodbujanje odgovornosti in samostojnosti s pomočjo jasnih in trdnih meja način, kako obema zagotoviti občutek strukture in okvire delovanja. S spodbujanjem tega, da je vaš partner odgovoren za svoje odločitve in ravnanje, se varujemo pred nesprejemljivim vedenjem in sčasoma krepimo medsebojni odnos. Pri tem ne pozabite, da je treba meje uveljavljati mirno in odločno ter brez obtoževanja in sramotenja. Osebe z borderline motnjo tudi pogosto skušajo pritegniti ali prisiliti partnerja, da sodeluje v uničevalnem ravnanju. Pogosto jim to uspe, ker se želi partner izogniti izbruhom. Povejte: V svoji prisotnosti ne dovolim popivanja/drogiranja! Če partner začne kričati ali vas žaliti, enostavno odidite.
- Ne zanikajte realnosti njihovih občutkov. Potrdite njihove občutke. Ljudje z borderline motnjo doživljajo reakcije in intenzivnost čustev, ki jih drugi ljudje brez ne morejo razumeti. Zanje so ti občutki zelo resnični , zato je zanikanje ali zavračanje njihovih čustev ni samo zelo boleče, temveč tudi doseže ravno obraten učinek. Čeprav vam je morda to doživljanje tuje, ga skušajte empatično sprejeti: »Vem, da se ob tem počutiš grozno. Se lahko pogovoriva?« Tako se bo oseba s to motnjo počutila slišano. Čeprav je težko vzdržati izbruhe besa, ki so usmerjeni na vas, poskušajte ostati mirni in se ne braniti, saj to še spodbudi nove napade. Poslušajte in podajajte izjave, ki izražajo tisto, za kar verjamete, da ste pravkar slišali. Ni nujno, da empatične izjave pomenijo strinjanje. Na primer: “Ali imaš občutek, da te ne ljubim?”
- Poenostavite svoja sporočila. Oseba z borderline motnjo lahko glede na svoje trenutno stanje izkrivlja vaše besede, da bi potrdil svoje najhujše dvome o vas ali o sebi. Intenzivna čustva ovirajo trezno razmišljanje, zato naj bo vsak vaš stavek kratek, preprost in neposreden. Ne pustite prostora za napačno razlago. Seveda to ni zagotovilo, da do napačne razlage ne bo prišlo, lahko pa olajša komunikacijo in pomaga, da se čim večkrat izognete različnim interpretacijam.
- Postavite jasne meje.
- Vzdržujte družinske rutine. Obiskujte zabave in praznike, ohranjajte stike z družino in prijatelji ter še naprej uživajte v dobrih časih za sprostitev in počitek. Kljub krizam in konfliktom si vzemite čas za lahkotne in nevtralne klepete o vsakdanjih stvareh, ker ti omogočajo zmanjševanje napetost med družinskimi člani ter omogoča osebi z borderline motnjo, da raziskuje in uresničuje svoje vešče in interese, s tem pa krepi njihov občutek sebe in njihove identitete.
- Ne ignorirajte groženj s samomorom ali samopoškodovanjem, saj je oboje pogostejše pri ljudeh z borderline motnjo, čeprav to lahko doživite kot manipulacijo ali izsiljevanje. V primeru grožnje s samomorom ali samo poškodbenim vedenjem takoj obvestite njihovega zdravnika ali psihiatra, oziroma pokličite nujno medicinsko pomoč ter ostanite z njimi, dokler ne dobijo strokovne pomoči. Sami nikakor ne prevzemajte odgovornosti za reševanje teh stanj, saj jih lahko le na ta način zaščitite pred lastnimi avtoagresivnimi dejanji!
- Pomagajte partnerju, da si poišče ustrezno zdravljenje. Ljudje z borderline motnjo pogosto nočejo poiskati strokovne pomoči iz različnih razlogov, vključno z prepričanjem, da so njihovi občutki upravičeni, ali zaradi negativnih izkušenj s strokovnjaki za duševno zdravje v preteklosti. Vendar pa je strokovna obravnava borderline motnje nujna, brez nje spremembe niso mogoče. Zahtevajte in vztrajajte, naj si vaš partner poišče strokovno pomoč ter da vztraja v psihoterapevtskem procesu. Psihiater bo po potrebi predpisal zdravila, ki bodo omilila simptome, vendar pa samo dolgotrajna (večletna) psihoterapevtska obravnava lahko pomaga zmanjšati intenziteto te motnje oziroma zgraditi stabilnejše in zrelejše doživljanje in čustvovanje. Strokovna pomoč naj bo pogoj, da v taki zvezi vztrajate. Če partner to zavrača, razmislite o zaključku te zveze.
- Poiščite strokovno podporo tudi zase. Če poiščete psihoterapevtsko pomoč zase, lahko dobite smernice, ki jih potrebujete za spopadanje s temi težavami, pa tudi oporo pri preživljanju kriznih situacij ter načine, kako razreševati lastne čustvene stiske v takem odnosu. Lahko se namreč zgodi, da brez te podpore ne boste mogli vzdržati niti procesa psihoterapevtskega zdravljenja svojega partnerja, saj ta traja veliko let.
Kaj je mogoče narediti?
Ljubezenske zveze ljudi, ki se spopadajo z osebnostno motnjo, so izziv tako zanje kot za njihove partnerje. Težavo predstavljajo njihove posebne ranljivosti, zaradi katerih so čustveno občutljivejši in pogosteje kot drugi, odzivajo z manj zrelim obrambnim vedenjem. To pa pomeni tudi zmanjšane kapacitete za zdrave in zrele odnose, tudi partnerstvo. Še posebno težavni so odnosi, kjer se navežeta dva človeka, ki sta oba močneje ranljiva.
Ker so osebnostne motnje pravzaprav skupni izraz za manj zrelo osebnostno strukturo in delovanje, je to stanje mogoče sčasoma izboljšati. To ne gre samo po sebi, pa tudi še tako ljubeč in potrpežljiv partner tega po navadi tega ne more omogočiti, čeprav je lahko v podporo in pomoč. Za osebnostno zorenje je nujna pomoč strokovnjaka psihoterapevta, ki spodbuja in usmerja ta proces, ki je sicer zelo dolgotrajen, vendar pa lahko prinese znatne spremembe.
Pomoč pri osebnostnem zorenju za boljše partnerske kapacitete je torej mogoča, izboljšanje odnosov je mogoče doseči. Program Partner 360 je zgrajen prav v ta namen.
Namenjen je:
- posameznikom, ki šele iščejo, ali skušajo zgraditi partnerstvo, da izberejo primernejšega partnerja in zgradijo kvaliteten odnos tako, da izboljšajo svoje kapacitete za partnerstvo;
- partom, ki se soočajo s ponavljajočimi se težavami, kjer želita vsak posebej izboljšati svoje kapacitete, skupaj pa izgraditi boljši in trajnejši odnos. Individualna obravnava vsakega partnerja je zato ključna za izboljšanje njunega odnosa, saj po navadi v teh primerih partnerska terapija ne zadostuje.
Pomoč pri osebnostnem zorenju za boljše partnerske kapacitete je torej mogoča, izboljšanje odnosov je mogoče doseči. Program Partner 360 je zgrajen prav v ta namen. Sestavljen je iz krovne izkustvene delavnice Jaz-Ti-Midva , ki naslavlja celoten spekter kapacitet in jih pomaga preoblikovati. Vanjo se lahko vključijo posamezniki, ki partnerstvo šele iščejo ali gradijo ali pa partnerji, vendar vsak posebej, v ločene skupine. Obenem pa se je mogoče vključiti še v vrsto izkustvenih in izobraževalnih delavnic, ki se poglobljeno lotevajo specifičnih težav (na primer samopodoba…), ki jih najdete na povezavi TUKAJ. Partnerja pa se lahko vzporedno vključita tudi v skupno obravnavo.
