Medtem ko ste za anoreksijo in bulimijo zagotovo že slišali, mnogi tudi za kompulzivno prenajedanje, so manj poznane oblike motenj hranjenja ortoreksija, bigoreksija, očiščevalne motnje in nočno hranjenje.
Razširjena paleta različnih oblik motenj hranjenja
O tem, kako se pojavnost in izražanje motenj hranjenja spreminja, smo se pogovarjali z Andrejo Modrin Švab, univerzitetno diplomirano psihologinjo, geštalt psihoterapevtko in supervizorko. Strokovna vodja Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani se namreč z motnjami hranjenja ukvarja zadnje tri desetletja.
“Medtem ko za osnovne tri oblike motenj hranjenja še vedno velja, da so približno desetkrat pogostejše pri deklicah kot pri dečkih (anoreksija, bulimija), je izenačena pojavnost pri kompulzivnem prenajedanju,” pravi sogovornica. V splošnem je prišlo do manjšega, ne pa bistvenega, porasta teh treh osnovnih oblik v splošni populaciji, pojasnjuje, anoreksijo ima okoli odstotek, bulimijo okoli pet, kompulzivno prenajedanje pa okoli 10 odstotkov ljudi.
Novo pa je, dodaja Modrin Švabova, da se je paleta različnih oblik motenj hranjenja zelo razširila.
Poleg omenjenih treh osnovnih motenj hranjenja sedaj obstaja precej novih oblik, o katerih pa se na splošno še premalo govori, opozarja, saj “niso dobro prepoznane tako v laični kot strokovni javnosti.”
Med sodobne oblike motenj hranjenja spadajo:
- ortoreksija (obsedenost z zdravo prehrano),
- bigoreksija (obsedenost z mišično maso),
- očiščevalne motnje (oseba brez ritualov predhodnega prenajedanja izvaja določene očiščevalne metode (na primer klistir, bruhanje …), ker se v telesu ne počuti dobro),
- nočno hranjenje (oseba večinoma ponoči zaužije večje količine hrane in se nato ob zavedanju svojega početja, ki ga ne zmore kontrolirati, zjutraj počuti zelo slabo) in
- vse atipične oblike osnovnih treh motenj hranjenja.
Pri novih oblikah, kot sta ortoreksija in očiščevalna motnja, velja, da pogosteje zbolevajo mlada in odrasla dekleta in ženske, pri bigoreksiji pa mladi fantje, dejanska pogostost v splošni populaciji pa se šele ugotavlja,
povzema Andreja Modrin Švab, strokovna vodja Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani.
“Spremenilo se je tudi, da se je starostna meja začetka osnovnih oblik motenj hranjenja nekoliko znižala, čeprav še vedno drži, da se anoreksija pričenja na prehodu iz otroštva v adolescenco in bulimija iz adolescence v zgodnjo odraslost. Izstopa predvsem vznik cele palete novih oblik motenj hranjenja, ki pa so bolj značilne za pozno adolescenco in zgodnjo odraslost.”
Mama pogosto v vlogo žrtve, oče nestrpen
Včasih v Svetovalnici pomagajo celo osebam, ki so bile pred 25 leti vključene v njihovo skupino ali so okrevale kje drugje, pa imajo sedaj hčerko, ki je tudi razvila motnjo hranjenja. “Trenutno imamo v programu mamo, ki je nekoč okrevala pri nas, in njeno hčerko, ki je tudi razvila motnjo hranjenja. To pomeni, da se vzorci čustvovanja, vedenja in odnosa do hrane močno prenašajo tudi po rodovnih linijah.”
Če denimo starš ne uredi svoje motnje hranjenja dovolj celostno, se bo z veliko večjo verjetnostjo pojavila tudi pri otrocih, lahko pa se ponovi tudi pri osebi sami,
opozarja Andreja Modrin Švab, univerzitetna diplomirana psihologinja, geštalt psihoterapevtka in supervizorka.
V programu imajo tudi precej otrok, katerih mame imajo še vedno ali pa so že prebolele motnjo hranjenja, a povedo, da niso nikjer iskale pomoči, ampak so jo uredile same v obdobju adolescence ali zgodnje odraslosti ali pa jo urejajo v sedanjosti kar same.
“Treba se je zavedati, da se prav v takih primerih vzorci čustvovanja in vedenja v medosebnih odnosih ter njihov podzavesten odnos do hrane in lastnega telesa (denimo strah pred hrano ali gnus do hrane; potreba po stalni kontroli svojega telesa ali pogoste diete) avtomatsko prenašajo naprej na njihove otroke, posebej hčerke. Zastavlja se vprašanje, kako je mogoče, da mati poskrbi za to, da organizira vse, da uredi strokovno pomoč za hčerko, pri tem pa pozabi nase, ki bi najverjetneje prva potrebovala terapevtsko pomoč za razrešitev svoje stiske, ki se izraža skozi njen nezdrav odnos do hrane in telesa. Iz vidika družinske dinamike pa lahko rečemo, da je vsaka motnja hranjenja pri otroku, zgodnejša ko je v svojem začetku, tudi odziv na življenje, čustvovanje in razvoj v določeni družini.”
Zato si prizadevajo, da v njihove skupine redno vključujemo tudi oba starša – če gre za otroka pod 15 let starosti, pa tudi kasneje do osamosvojitve.
“Pogosto na potek urejanja motnje hranjenja močno vpliva ustrezna prisotnost staršev, predvsem njuna motivacija, da se zavedata lastnega doživljanja in morebitnih prispevkov k nastanku motnje hranjenja (tu ni zdravo iti v občutke krivde, ker s tem podpiramo pasivno vlogo staršev v procesu) ter sta v sedanjosti pripravljena stati ob strani otroku, kolikor časa potrebuje do celostnega okrevanja.”
Namreč, dodaja, proces je nemalokrat precej daljši, kot si starši na začetku predstavljajo in prav tukaj jih morajo spodbujati, da zdržijo, vadijo vztrajnost in gojijo ter izražajo zaupanje v okrevanje otroka.
“Posebej škodljivo je, če gre denimo mama v vlogo žrtve, oče pa postane denimo nestrpen ali celo agresiven (pogosto verbalno, psihično), ker otrok ne napreduje dovolj hitro. Motnje hranjenja so duševne motnje in potreben je daljši čas za ureditev, od 1-3 let, včasih tudi več, če gre za kronične oblike,” je še konkretna sogovornica.
Več o zgodbah oseb z motnjami hranjenja ter pristopih za (samo)pomoč, bomo obravnavali v enem od naslednjih člankov v okviru Meseca duševnega zdravja – Festivala dobrega počutja.
