Ti primeri so slovenskega zdravnika najbolj šokirali

Profimedia

O tem, kakšna škoda je bila narejena otrokom, lahko samo ugibamo …

Covid-19 je imel velik vpliv tudi na naše otroke. Po najnovejših podatkih, ki so jih predstavili ob svetovnem dnevu srca, naj bi se zaradi virusa anksioznost med mladimi povečala za 26 odstotkov, depresija pa za 23 odstotkov.

Matija Klasinc, specializant otroške in mladostniške psihiatrije, ki dobro pozna tudi delo na varovanem oddelku na ljubljanski psihiatrični kliniki, pravi, da je za zdaj še nemogoče napovedati, kakšna škoda je bila z zaprtjem države še narejena mladim.

Varovani oddelek za mladoletnike na Psihiatrični kliniki Ljubljana se je odprl spomladi leta 2019. V kakšni stiski so otroci, ki se na ta oddelek zatečejo po pomoč?
Oddelek za najhujša stanja v otroški in mladostniški psihiatriji sprejema otroke do 18. leta starosti, katerih zdravje in varnost sta ogrožena, in jih ni možno obravnavati ambulanto oziroma na odprtem oddelku. K nam pridejo po poskusih samomorov ali s hudimi samomorilnimi mislimi, ki jih doma ne morejo več nadzorovati, s psihotičnimi stanji, s poslabšanjem manično-depresivne faze … Gre za nujna stanja, a ne tista, ki so povezana s telesnim zdravjem. Otroka je treba najprej telesno stabilizirati, na primer po poskusu samomora, šele nato jih sprejmemo na pediatričnem oddelku.

Kdo otroke napoti k vam?
Najpogosteje pediatri, če otroka že obravnavajo ambulanto, psihiater ali psiholog presodi, da je oseba v nevarnosti in jo pošlje na pregled oziroma oceno suicidalnosti. Na psihiatrijo se lahko pride tudi brez napotnice. Napotitev torej ni potrebna, priporočam pa, da najprej obiščejo dežurno zdravstveno ambulanto v lokalnem kraju, kjer zdravnik oceni, ali je potrebna napotitev naprej. To je edini oddelek, ki je odprt 24 ur na dan, zato k nam prihajajo iz cele Slovenije. Mnogokrat koga odslovimo, damo jim sicer načrt, pripravimo obravnavo za naprej, ampak te stvari bi lahko naredil tudi pediater.

Katere primere odslovite?
Panični napadi, na primer, niso nujno stanje, ki bi zahtevalo hospitalizacijo ali nujen obisk pri pedipediatru oziroma otroškem psihiatru. Tudi samopoškodovanje ni nujno stanje. Je lahko dramatično in je treba na urgenco po šive, ni pa nujno psihiatrično stanje, če ni bilo storjeno s samomorilnim namenom. To je ta razlika. Kadar obstaja sum na poskus samomora, gre za nujno stanje. Vse samomorilne misli prav tako niso nujno stanje. Obstajajo pasivne misli na smrt, ki so običajne, naslednja faza so bolj specifične misli o načinu samomora in nevarna vedenja, nato pride oblikovanje načrta, zadnja faza pa je poskus samomora oziroma samomor.

Matija Klasinc, dr. med. specializant otroške in mladostniške psihiatrije

Postelj na varovanem oddelku je osem. Je to dovolj?
Covid je bil huda preizkušnja, ker ni bilo dovolj prostora. V takih primerih se dogovarjamo z drugimi psihiatričnimi bolnišnicami, da mladostnika začasno sprejmejo na oddelek za odrasle. Ni pa težava le prostorska stiska, ampak tudi pomanjkanje šolanega kadra …

Nedavna raziskava je pokazala, da naj bi se po covidu anksioznost pri mladostnikih povečala za 21 odstotkov, depresija za 26 odstotkov. Zakaj?
Izpostavil bi socialno izolacijo, ker ni bilo rednega pouka. Ritem otrok se je porušil. Tisti, ki so bili osebnostno že dobro strukturirani, da so si znali sami narediti red ali so imeli ob sebi starše, s katerimi so sodelovali, so to dobro speljali. Veliko otrok pa je bilo samih, prikrajšani so bili za pristne stike, zanje pa je druženje z vrstniki nujno. Stiki preko telefona so dober nadomestek, ni pa to dovolj. Adolescenca je obdobje preizkušanja in treniranja socialnih veščin. V tem trenutku ne vemo, kakšna škoda je bila tem otrokom storjena in kakšne motnje se bodo razvile čez nekaj let, ko bodo postali mladi odrasli …

Če bi morali ugibati …
Težko je napovedovati, kaj jih čaka, saj je bilo pomanjkanje stikov le eden od vidikov. Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova. Učitelji imajo dober vpogled v stanje otrok. Ker ni bilo šole, je mnogo otrok na obravnavo prišlo pozneje, kot bi sicer. Določene motnje so bile močno poslabšane, motnje hranjenja na primer. Učitelj telovadbe bo prej opazil, da se z učenko nekaj dogaja, doma, kjer jo vidijo vsak dan, pa bodo težje prepoznali izgubo teže. Opazili smo tudi, da je bilo v času strogega zaprtja zaradi virusa na varovanem oddelku relativno malo hospitalizacij, ko se je država spet odprla, pa je nastalo vojno stanje, in to po vseh oddelkih v Sloveniji. Stiska ob ponovni vključitvi v šolo je povzročila več poskusov samomorov na dan. Pridobivanje snovi in samo ocenjevanje na daljavo pri veliko učencih in dijakih ni bilo ustrezno, nato so morali v zelo kratkem času pridobiti vse ocene za nazaj in takšnega pritiska mnogi niso zdržali

Kaj je otroke, ki so poskušali narediti samomor, najbolj bremenilo v časih pred covidom?
Treba je razumeti, da je samomor, kar se tiče evolucije in biologije, sprt z vso logiko, saj je za vsak organizem ključno, da želi preživeti. Težko je podati točne razloge. Pogosta težava so razne izgube, smrti in tudi medosebni odnosi med vrstniki in v družini, ki so ključni. Če otrok ne čuti podpore domačih, če si ne upa povedati, da je v stiski, ker ga je sram ali strah, je to zelo obremenjujoče. Mnogokrat govorimo o frustracijski toleranci – koliko pritiska in stresa lahko zdržim, preden obnemorem.

Se s to toleranco rodimo ali je privzgojena?
Oboje. Nekaj je značaj, ki je prirojen, ključno pa je tudi okolje. Ta toleranca se tudi spreminja. To, kako izboljšati frustracijsko toleranco, učimo tudi mi. Pri nekaterih je ta toleranca zelo nizka in zanje vsaka stvar pomeni konec sveta. Poskus samomora je največkrat zelo impulzivno dejanje, poznamo pa tudi bilančne samomore, ki so bolj značilni za odrasle. Oseba sestavi seznam plusov in minusov in ugotovi, da se ne izplača več živeti. Ti poskusi samomora so ponavadi zelo nevarni.

Med mladimi je tudi veliko samopoškodovanja. Kaj so razlogi?
Samopoškodovanje, za katerimi ni samomorilnih misli, ima biološko osnovo. Naš limbični sistem skrbi za naša osnovna čustva – veselje, jeza, strah, gnus in žalost. Pri sesalcih so čustva, ki so z evolucijo postala kompleksnejša, ključna. Pomemben del možganov je tudi sprednji čelni reženj, ki človeka razlikuje od drugih primatov. Tukaj se skriva večina naše osebnosti, omogoča pa tudi nadzorovanje čustev. Žival ne skriva jeze in veselja, ljudje smo tega zmožni. Kadar limbični sistem preveč obremenjuje prednji čelni reženj, ne zdržimo več, ker je preveč intenzivno. Pri samopoškodovanju, ko se porežemo, telo refleksno začuti bolečino, aktivira se drug predel možganov, ki opozori na nevarnost, sprosti se adrenalin. Telo ne ve, da rana ni nevarna, in se pripravi na beg pred nevarnostjo, zato se nimamo časa ukvarjati s čustvi, tesnobo in drugimi težavami. Pretok krvi se preusmeri na drug del možganov in posledično se razbremenimo. Izjemno učinkovito, ampak tudi zasvojljivo početje. Podobno drogi. Toleranca se čez čas znižuje, kar pomeni, da se moramo vse prej porezati, za isti učinek potrebujem več … Pojavi se craving – ko tega nimam, o tem razmišljam. Velika težava je tudi idealiziranje samopoškodovanja preko družabnih omrežij. Mladostniki so temu preveč izpostavljeni, kar je zelo nevarno. Nekdo se bo porezal, ker je to videl pri sošolki, in ugotovil, da mu je všeč, nato pa sam tega nevarnega vedenja ne more ustaviti.

V katerem obdobju je največji naval na varovani oddelek?
Ponavadi na začetku šole, pa velikokrat ob koncu šole, vendar pravega pravila ali vzorca ni.

Kako poteka obravnava na oddelku za mladostnike?
Na eni strani imamo psihiatrične bolezni, ki se zdravijo z zdravili. Podpora družine in njihovo razumevanje bolezni, kot je shizofrenija, sta v tem primeru zelo pomembna. Tudi pri motnjah je sodelovanje družine nujno, kar je mnogokrat zapleteno. Kako poteka obravnava, je odvisno od situacije. V urgentni ambulanti se ponavadi s pacientom najprej pomenim sam, da mi lahko zaupa stvari, ki jih vpričo staršev noče omeniti, nato pa še skupaj s starši. Izogibam se temu, da bi se s starši pogovarjal ob odsotnosti otroka, je pa tudi to včasih nujno. Po obravnavi predlagamo ambulantno vodenje.

Verjetno ste zavezani k molčečnosti …
Da, s starši pa moram deliti informacije, kadar je življenje otroka v nevarnosti. Če se bori s samomorilnimi mislimi, mora mama to vedeti.

Kako se starši odzivajo na takšne informacije?
Večinoma z veliko panike in strahu. Odziv staršev je v takšni situaciji zelo pomemben. Otrok bo osebi, za katero ve, da bo odreagirala panično ali jezno, zelo težko povedal, kaj se dogaja. Treba je ostati miren in otroku ponuditi pogovor. Otrok mora vedeti, da mu je starš na voljo, da bodo skupaj rešili težave – sami ali s pomočjo strokovnjaka. Tudi psihopatologija staršev je pomembna, se pravi, kako se oni spopadajo s travmami, kako starš pokaže, da mu je težko … Ker svoje težave ponavadi skrivamo pred otroki, se otrok ne nauči, kako pokazati, kaj čuti. Slovenci imamo težave s čustvi, ne znamo jih kazati. Če nam kaj ni prav, smo tiho. Najbolj problematična je jeza, na udaru pa še zlasti dekleta, ki jih učijo, da se ne smejo jeziti. Otrok doživlja čustva, ki jih ne sme kazati. To je grozno.

Foto: Profimedia

Kakšni so opozorilni znaki, ki kažejo na to, da se otrok spopada s težavo?
Najpogosteje slišimo, da se otrok zapira v sobo. To ni nujno alarmantno vedenje. Če bo starš ves čas vdiral v sobo, se bo otrok še pogosteje zapiral. Treba je delati na odkritosti in zaupanju. Starš mora vedeti, da se bo otrok obrnil nanj, ko bo v težavah, otrok pa mora vedeti, da bo od staršev dobil pomoč in da ne bo v težavah, če bo odkrito spregovoril. Adolescenca ni bolezen, česar mnogo staršev ne razume. Gre pa za obdobje velikih sprememb v telesu, v vedenju in osebnosti. V adolescenci se začne graditi prava osebnost. Kdo sem, kaj so moji interesi. Za mnogo staršev je to grozovito obdobje. Naporno je za obe strani. Starši se težko znajdejo, saj otroka ne prepoznajo več. Treba pa je biti pozoren na nenadne spremembe. Padec šolskega uspeha, krčenje interesov, izguba veselja do druženja s prijatelji, motnje spanja, večja razdražljivost …

Ali otroci danes prej zbolijo za duševnimi težavami?
Ko govorimo o pojavu bolezni, ostaja starostna meja približno na enaki ravni. Znaki shizofrenije in bipolarne motnje se vidijo že v pozni adolescenci, proti koncu srednje šole. Opažamo pa, da se težave, ki so bile prej tipično srednješolske, samomorilnost in samopoškodovanje, sedaj pojavljajo že v zadnjih razredih osnovne šole. Otroci odraščajo prej in se te stvari očitno odvijajo prej. Družine so manj povezane, saj so otroci preobremenjeni z različnimi krožki in treningi, starši pa zaradi službenih zahtev nimajo veliko časa. Otrok potrebuje zaupanje in podporo družine. Potrebuje pa tudi meje, ki dajejo varnost. Jasno mora biti sporočeno, kakšne so posledice, če se meja prestopi. V današnjem času pa je pogosta vzgoja brez postavljanja meja, vse je dovoljeno. Pri majhnem otroku, ki ga obvladamo, še ni težav, nato pa odraste v mladostnika, ki počne vse. Popiva, se drogira, ima tvegane spolne odnose, v šolo ne hodi … Starši nato naletijo na veliko težavo s postavljanjem meja. Avtoriteta je razvrednotena in pojavi se vzgojna nemoč staršev, saj otroka ne obvladajo več. Mladostnik bo meje poskušal prestopiti, to je normalno, če pa te meje niso bile dobro postavljene prej, jih je pozneje nemogoče postaviti.

Poznamo pa tudi drugi pol staršev – helikopterski starši, ki so preveč zaščitniški.
To je drugi ekstrem, ki temelji na nezaupanju. Kaj s tem sporočam otroku? Da mu ne zaupam, da je nesposoben … Otroku ne dam niti možnosti, da sam reši težavo.

Obstajajo razlike med otroki iz mest in tistimi, ki so s podeželja?
Pri mestnih otrocih je več primerjanja, več anksioznosti. Veliko je odvisno tudi od pričakovanj uspešnih staršev. Otroci s podeželja pa so pogosto obremenjeni s fizičnim delom, ki ga morajo opravljati poleg šole. Veliko se ukvarjajo z odgovornosti do družine. Nekdo mora na primer podedovati kmetijo, čeprav noče. Veliko je tudi pogojevanja naklonjenosti s pridnostjo. Tipično slovensko …

Kakšne pa so razlike med fanti in dekleti?
Pri boleznih, na primer shizofreniji z zgodnjim začetkom, opažamo več fantov, kasneje se razmerje izenači. Anksiozne, depresivne motnje in motnje hranjenja so pogostejše pri dekletih, motnje pozornosti s hiperaktivnostjo pa so pogostejše pri fantih.

Ali kot družba duševne težave mladih jemljemo dovolj resno?
Splošno zavedanje o duševnih motnjah ni slabo. Javno zdravstvo je dostopno, na urgenco se lahko vedno obrnemo, anonimni telefoni za ljudi v stiski dobro delujejo. Čakalne dobe so res nedopustno dolge. Upamo, da se bo to v naslednjih letih spremenilo, saj bo izvajalcev več.

Vas je kakšen primer še posebej šokiral?
Šokirajo brutalni poskusi samomorov, na primer skoki z velike višine ali pod vlak. Grozljive so tudi fizične in spolne zlorabe otrok. Teh je tudi ogromno. Težko je tudi gledati družino, ki se spopada s kronično bolnim otrokom.

Kako to delo in te zgodbe vplivajo na vas?
Vse ima svoj dolg. Mentor mi je svetoval, da moram, ko grem iz službe, haljo obesiti. To je treba vaditi. Potruditi se je treba, da čustvenih obremenitev ne nosiš domov.

Kaj bi še dodali?
Veliko stvari je možno rešiti v družini. Ne vodi vsaka pot na psihiatrijo, včasih zadostuje že pogovor s psihologom. V obravnavi so pomembna tudi zdravila, ki se jih mnogi starši bojijo. Zdravila, ki jih uporabljamo pri obravnavi otrok so preverjena in varna za uporabo pri mladoletnih. Opozorim naj tudi na to, da je psihoterapij ogromno, ker pri nas nimamo zakona o psihoterapiji in je lahko vsak, ki opravi tečaj, samooklicani psihoterapevt. Obstajajo pa ogromne razlike, veliko šol je vprašljivih. Pazljivost pri ustrezno usposobljenosti psihoterapevta ne bo odveč.

Avtor
Piše

Irena Kolar

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
809
20.11.2024 ob 19:15
1,059
05.11.2024 ob 03:44
360
20.11.2024 ob 08:41
784
13.11.2024 ob 12:45
1,189
08.05.2024 ob 23:42
Preberi več

Več novic

New Report

Close