Delo s perfekcionistom
V službi so mi dodeli delo z osebo ki je perfekcionist. Najprej sem skupno delo sprejela , ker te osebe še nisem poznala. Vse naredi natančno . Gre za menoj in opravi še enkrat že narejeno . Ko sem jo opomnila da se mi to ne zdi korektno in da ni potrebe da opravi delo ki sem ga že opravila sama ponovno , ni govorila z menoj do konca delovnega časa . Vedno ostaja po 15 minut dlje v službi. V tak način dela želi vpeljati tudi mene , kar pa ne bo šlo ker se ne misli iti perfekcionizma. Gre za dokaj čisto delo v pisarnah . Tudi v primeru , da ta dan ni bilo nikogar v pisarnah zahteva od mene da narediva vse kot bi ta dan bili notri ljudje . Zaradi njenega perfekcionizma bom morda ob službo , ki je sicer dokaj prijetna in nezahtevna. Ne vem kaj naj storim? Šefom je ne morem tožiti , ker ravno takšne perfekcioniste oni želijo .
Spoštovani,
hm, dobro vprašanje. Za podrobnejši in konkretnejši nasvet bi moral poznati več podrobnosti vas, o osebi, ki vas uvaja, o naravi dela, o šefih itd. Lahko pa zapišem nekaj splošnih izhodišč oziroma možnosti:
1. V določenem delu sprejmete dejstvo, da vam je ta oseba trenutno nadrejena in se začasno podredite njenemu načinu dela. Čeprav samo upravičeno mislite, da je tak način pretiran in nesmiseln. Tudi v pogodbi običajno piše, da se dela izvaja po navodilih delodajalca. Seveda pa ne v tistem delu, če bi kdo od vas zahteval kaj v nasprotju s pravili (npr. delo izven delovnega časa). Torej, nič hudega če se začasno podredite. Ko boste delo opravljali bolj samostojno, bo najbrž več priložnosti, da ga prilagodite svojemu načinu. Takrat bo imelo tudi večjo težo, če bi se izkazalo kot smiselno konflikt deliti s šefi.
2. Perfekcionisti so zelo občutljivi na kritiko. Predpostavljam, da od tukaj izvira gospejina reakcija, da vas je kaznovala z ignoriranjem. Zato pri njih več kot z direktno kritiko dosežemo s kritiko v bolj diplomatski obliki. Recimo:
– najprej damo sogovorniku pohvalo. Recimo: “Res sem hvaležna, da me uvajaš in mi vse pokažeš. Vidim, da se lahko veliko naučim od tebe. Delo opravljaš zelo dobro.”
– potem povemo kritiko, ampak iz sebe. Torej, kaj mene moti in ne da drugemu govorimo ali je ali ni potreba, da delo opravi še enkrat. Ona namreč vidi potrebo, čeprav je mi ne. Recimo: “Cenim tvojo predanost delu. Je pa tako, da če ti delo za mano opraviš še enkrat, se jaz počutim nepomembno in nesposobno. Ker resno vzamem tvoje povratne informacije, se potem več dni slabo počutim. Bi ti bilo ok, da skupaj poiščeva način sodelovanja, da bo delo opravljeno dovolj dobro, jaz pa bom tudi lahko svoje prispevala?”
– na koncu spet dodamo nekaj pozitivnega. Recimo: “Me veseli, da sva se lahko pogovorili. Hvala za tvoje razumevanje. Se veselim nadaljevanja …
3. Še ena stvar je pravno-formalni vidik. Vprašanje je kdaj pride točka, ko je konflikt dobro eskalirati. Strinjam se z vami, da lahko v takem primeru oseba ostane brez službe. Pa vendar je dobro vedeti, da je vedenje nadrejenega kot je ignoriranje podrejenih ali opravljanja dela za njimi še enkrat, milo rečeno neprimerno. V svetovanju se pogosto ukvarjamo z neprimernim vedenjem nadrejenih inni vedno enostavno poskrbeti zase.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić