Najprej lep pozdrav vsem.

Zelo sem vesela, da sem odkrila tale forum- odkrila sem ga namreč po prebiranju vrhunske knjige V opoju narcisa, ki mi je pomagala prepoznati motnjo, odprla oči in pomagala na novo zaživeti (iskrena hvala avtorici knjige).

Naj na kratko opišem mojo zgodbo. V zgodnjih 30 letih sem spoznala fanta, bolje rečeno moškega. Od mene je bil starejši 10 let. Sicer sva se poznala na videz, ker živiva v sosednjih krajih, nekajkrat sva se tudi pogovarjala, a kaj več od tega ni bilo. Ampak vedno je bilo na njem nekaj, kar me je privlačilo- najprej njegov videz, njegov način govora, komuniciranja, skratka kadarkoli sem ga srečala, si ga nekako nisem mogla izbiti iz glave. Jaz sem bila samska, on pa poročen, z dvema otrokoma. To sem vedela, a ko sva se začela zbliževati, mi je zatrdil, da s partnerko sploh ne komunicirata več, da sta prišla do konca njune zveze in da se bosta ločila. Vse, kar je bilo med njima narobe, je pripisoval krivdo njej- ona se ne zna prilagajati, ni družabna, ne zna kuhati, nič ne pospravlja, ni dobra do otrok itd. Bil je tako dober govorec, da me je prepričal in da sem mu dejansko verjela. Dobesedno pihal mi je na dušo, govoril, kako me že več let opazuje in veliko razmišlja o meni, da sem ženska njegovih sanj, da mu je všeč, kako se znam urediti, kako sem vedno nasmejana (sem zelo pozitiven in dobrovoljen človek po naravi- to je pomemben podatek za nadaljevanje zgodbe). Prosil me je, naj počakam, da uredi ločitev, da bova potem skupaj, da naj mu dam še malo časa, da si v življenju želi biti samo z mano. Pisal mi je noro romantične sms-e, kupoval mi je draga darila, vozil na večerje, videla sva se vsak dan, božični večer je preživel skoraj v celoti z mano, namesto s svojo družino (dejansko sem dobila vtis, kot da se doma res ne razumejo). Prve 4 mesece sem živela v  devetih nebesih, potem pa sem prvič padla na realna tla. Iz danes na jutri popolna sprememba obnašanja. Nič več sporočil, klicev, kar naenkrat se niti nisva več veliko videla, nič daril, pozornosti, ničesar. Ko sem ga vprašala, kaj je narobe, mi je rekel, da nič, ampak, da potrebuje en teden zase, da doma okrog hiše dokonča določene stvari. Da se slišiva, ko konča. In ne “vrgel” na popolni ignor. Bilo mi je noro težko, cel teden sem prejokala, pogrešala sem najine skupne trenutke, pogrešala sem njega. Po približno tednu in pol se mi je ponovno oglasil, rekel je, da je ves čas razmišljal o meni in da me noro pogreša, ter da želi, da se vidiva. Seveda sem takoj stekla k njemu. Spet sva se začela videvati, komunicirati, a je vse skupaj trajalo dobrih 14 dni. Potem pa spet iz danes na jutri ignor. Kot da ne obstajam. Spet par dni nisva komunicirala nič. Potem se je spet vrnil. Zgodba se je ponovila vsaj 20x. Enkrat celo za 3 tedne. Ampak ko me je pogledal v oči in mi povedal, da sem tisto, kar si je želel vse življenje, sem mu vse odpustila in bila najsrečnejši človek na svetu. Potem pa se je začelo- če sem kdaj jaz želela, da se vidiva, seveda ni šlo. On je zaposlen človek, ima tisoč in eno obveznost, ker ima svoj s.p., da jaz pač ne razumem, ker grem “samo” za 8 ur v službo in je potem to to (dobesedno je zvenelo, kot da nisem pol toliko vredna kot on, kar me je zelo prizadelo). Sledile so raznorazne obljube, kam bova vse šla, kaj mi bo še dal itd. Ničesar od tega se seveda ni uresničilo. Če sem samo omenila, da mi je kaj obljubil, je takoj spremenil temo, ali pa seveda spet jaz nisem razumela, kako je on zaposlen. Pozabil je na moj rojstni dan. Za najino obletnico sva se dogovorila za večerjo, seveda nisva šla, ker on toliko dela in ne more. Nikoli ni bil nič kriv, vsega so krivi drugi ljudje (in pa jaz seveda). On je najbolj ubogi, najbolj trpeč, če njega ne bi bilo, bi že pol stari propadlo. Večkrat sem ga dobila na laži, pa se je vedno izmotal ven. Nonstop me je nadziral kje sem, s kom sem.  Skratka, vrhunski govorec, na dejanjih pa je padel na celi črti. Kadar je bil v družbi, je zažarel kot novoletna jelka, s tem, da je bil mene pripravljen v celoti zignorirati-kot da nisem zraven. Velikorat je povzdignil glas, se razjezil in me dobesedno nadrl tako, da sem samo utihnila. Vedno se mi je potem prilizoval in lažno opravičeval. Nikoli ni pokazal nobene empatije do nikogar in ničesar. Ogromno je govoril o svojih “dosežkih”. Imela sem ogromno potrpljenja, ga čakala, si dopovedovala, da sem res jaz tista, ki bi se morala malenkost umiriti, ga počakati itd. Šlo je celo do take točke, da sva dejansko počela vse še samo tako, kot je želel on in kadar je želel on- od komuniciranja, druženja, spolnosti, vsega. Samo kadar želim jaz, ti nisi pomembna. To me je začelo čedalje bolj moriti in ubijati. Postajala sem nervozna, večino časa sem bila slabe volje, razdražljiva. Od vsega pa me je najbolj ubijalo to ignoriranje-samo par dni ali pa celo več tednov. Se pravi- ko te potrebujem, te pokličem, ko te ne- si zame neuporabna. Dolgo časa nisem vedela, kaj sploh to je. Čutila sem, da je tako z njim, kot tudi z najinim odnosom praktično vse narobe. Da to odnos ne more biti. Spraševala sem se, ali sem jaz kriva? Sem mogoče jaz čudna? Počasi mi je bilo dovolj in sem se mu začela upirati. Velikokrat sem mu v jezi zabrusila, da bom povedala njegovi ženi, da imam vse dokaze na telefonu. To je bila edina stvar, ki se je je tako ustrašil, da se je popolnoma umiril in mi sveto začel obljubljati, da bo vse kot po starem. Ja bilo je, ravno 2 dni, potem pa spet njegov pravi obraz (če temu sploh lahko tako rečem).

Po slučaju sem odkrila članek o narcistični osebnostni motnji. Ne vem, ali je bilo to naključje ali pa usoda, namreč bila sem že na robu psihičnega zloma, napol uničena, sebe sploh več nisem prepoznala. Vse skupaj je namreč trajalo že 2 leti. Ob prebiranju članka sem bila kot okamenela, saj sem v vsakem stavku našla opisanega njega. Kot da berem njegov življenjepis. Še isti dan sem šla po knjigo V opoju narcisa in jo prebrala. Kot strela iz jasnega me je zadelo- nisi ti kriva! To je bil prvi občutek olajšanja- da nisem jaz kriva, da ima on težave. Počasi sem začela razumeti, zakaj nima nobenih prijateljev. Zakaj se doma z družino ne razume in zakaj tako zaničuje svojo partnerko (v glavi pa se zahvaljevala bogu in vsem kar je nad nami, da me je ubranil pred dejansko zvezo z njim). Pridobila sem si ogromno literature na to temo, vsako dnevno jo prebirala, vlila mi je moči, ki je prej nisem imela. V tistem obdobju sva ravno imela spet “tedne tišine”. In začela sem stvari gledati iz drugega zornega kota. Namesto, da bi čakala naslednji njegov klic, sem bila nenormalno hvaležna za to tišino. Nikomur nisem rabila pojasnjevati kje sem, s kom sem. Počutila sem se svobodno. Kot da sem pobegnila iz zapora ali še bolje iz meter krat meter kletke, kamor sem bila stlačena in kjer sem morala biti. Padla mi je skala od srca. In bil je prvi večer, da sem zaspala sproščeno in neobremenjeno. Bolj kot sem brala literaturo, dorume, izkušnje, bolj me je začelo vse odbijati od njega. Nisem si želela ne slišati njegovega glasu, kaj šele ga videti. Bili so trenutki, ko mi je bilo za umret hudo, a sem si vedno ponavljala, da nič od tega sploh ni bilo res. Kar kmalu pa je v meni začela naraščati jeza- huda jeza in želja po maščevanju. Želela sem si, da on občuti del tega, kar sem jaz, ko me je trpinčil. In točno sem vedela, kako to storiti- tako, da povem njegovi ženi. Ker bo izgubil njo, otroke, družino. Vem, da je izguba otrok stvar, ki bi njega dotolkla, to mi je večkrat sam povedal. Pa sem se uprla tem občutkom, odločila sem se, da bom boljša od njega. Življenje itak vedno samo vrne- tako dobro kot slabo. Če zaključim- kar dolgo obdobje me ni poklical, nato pa mi nekega večera zazvoni telefon in vidim njegovo ime. Zvilo me je v želodcu, začela sem se tresti. Vseeno sem se oglasila. Govoril je, kot da sva najboljša kolega, kot da se med nama ni zgodilo nič slabega. Kako sem, da je razmišljal o meni, govoril v eno kaj vse se mu je v tem času zgodilo… jaz pa sem sedela in razmišljala, pa kaj za vraga je to? Tega mi je treba? Ne, NI mi tega treba. Ko sva prekinila, sem spoznala, da si z njim ne želim imeti ničesar več. Šla sem čez obdobje žalovanja, čez obdobje samoobtoževanja (v smislu kako sem lahko bila tako neumna, da sem se mu pustila?), čez obdobje hude jeze, potrtosti, skratka cel vrtiljak čustev.

Čeprav mislim, da se ga dokončno še vseeno nisem rešila (glede na opis tipičnih narcisov pričakujem v prihodnje še kakšen klic) sem vsak dan, ko se ne rabim obremenjevati z njim, izredno hvaležna. Vsak dan mi pomeni novo zmago. Konec koncev sem na nek način tudi hvaležna za to izkušnjo, ker me je prerodila, postala sem močnejša. Zdaj se končno tudi smejim, se rada spet družim, sem sproščena. Vsem, ki ste to doživeli, pa želim, da (p)ostanete močni in se borite zase. Zdaj vem, da je narcistična motnja res motnja v pravem pomenu besede in da je edini način, da preživite- da zbežite.

Če pa slučajno tole objavo zasledi tudi avtorica Loti Palmer, pa se vam iz dna srca zahvaljujem za vašo knjigo V opoju narcisa, ki mi je lahko rečem dobesedno rešila življenje. Hvala vam!