Pozdravljeni!

S partnerjem že skoraj 2 leti poskušava zanositi, a neuspešno. V mesecu septembru sva začela s pregledi in raziskavami v Ljubljani, zato za enkrat še ne veva kje je težava, a živci trenutno delajo 100 na uro, saj veste kako je…

Kljub temu, da sva oba družabna in odprta, nikomur nisva povedala, da sploh načrtujeva otroka, kaj šele, da ne gre. Razlogi za to so različni; da se izogneva (butastim) nasvetom, da jih zaščitiva, da se nama ni potrebno zagovarjati, itd. Sedaj, ko pa sva začela s pregledi, pa se sprašujem, kdaj pa bo čas, da o tem začneva govoriti. Malo zato, da bi morda imela širšo podporo, tolažbo, mir. Malo pa zato, da bi morda odkrila koga, ki je imel podobne težave in bi nama lahko svetoval, ali naju vsaj poslušal.

Kdaj ste vi pričeli govoriti z bližnjimi o težavah z neplodnostjo? Kako ste načeli temo, če ste jo, kot midva, določen čas skrivali?

Hvala za nasvete!

Pozdravljena,

Dobrodošla med nami borkami. 🙂

Jaz sem o tem spregovorila, ko sva bila pripravljena. Prvo itak staršem, potem bratom, sestram in tukaj sva se tudi zaustavila, ker sva se strinjala, da je zadeva za družino, ampak samo za najbližje. To je seveda bilo pred 2 leti, ko sva štartala z IVF. Po prvem neuspešnem IVF, sem takoj in prvič spontano zanosila, vendar na žalost v 13.tednu ni bilo pri pikici utripa, po splavu sva pavzirala kakih 8 mescev z IVF, zdaj sva spet v “igrici” tokrat veliko bolj sproščena, saj sva na začetku tudi bila, a je bila vseeno prisotna trema, ker eno so informacije, kar ti govorijo, kar prebereš in tisto, kar sama doživita vama resnično prinese sproščenost, saj pride kaka neumna vmes misel v smislu dvoma, a bo a ne bo, kaj če bo vse skupaj pri dvema švoh zdravniki te pa bodo tolažili, da so imeli še hujše primere, ko so imeli zares malo možnosti pa jima je ratalo postati starši, veš pomagajo ti na koncu zelo te spodbudne besede zdravnikov, sestric, staršev, prijateljice, sestrične, znanke, ki gredo skozi postopek ali so šle, pomagale ti bodo tudi ostale punce z foruma z svojimi izkušnjami. Na začetku je prisoten nek krč, je nekaj nesproščenosti, ker greš v neko “neznano” polje, ampak čez čas se boš sprostila, ker boš vsaj upam slej kot prej dojela, da sta nervoza, pritisk tu najmanj zaželena. Mene je čas naučil, moje izkušnje, tuje izkušnje, da se je potrebno prepustiti, zaupati zdravnikom, tudi mami naravi kljub porazom smo na poti na kateri moramo še kako močne biti, pa tudi realne, da zares ne pričakuješ veliko, ker se s tem obvaruješ od velikega razočaranja, sprostita se in bodita močna drug za drugega, bodi močna tudi zaradi drugih punc, ki imajo veliko manj poguma kot ti, se pa tudi zjokaj takrat, ko ti bo zapasalo, mene dežne kapljice iz očeh pomirijo kot dež zunaj, veliko ti bo v pomoč, če se boš lotila kakih hobijev, ki ti gredo od roke, izpitov karkoli samo, da ne razmišljaš čisto vedno o IVF.

Srečno 🍀