Nasilna komunikacija
Bivši mož in oče otroka je predlagal, da naj koga vprašam za mnenje.
Pa gremo:
V partnerskem odnosu in zakonu sem doživljala psihično in ekonomsko nasilje s strani moža. Nasilje se je stopnjevalo in preraslo v fizično. Bala sem se tudi za svoje življenje. Vse to se je dogajalo v času moje nosečnosti. Vse je šlo zelo hitro. Po kratkem poznanstvu sva se poročila v mesecu maju, čez 3 mesece, avgusta sem bila že ločena. Zaradi nasilja je mož dobil tudi 2 prepovedi približevanja. Zadnjo prepoved približevanja je imel tudi zaradi napada name in dojenčka, ki sem ga držala v naročju.
Oba sva želela najino družino rešiti in sva hodila na svetovanja. Žal terapevtka ni bila kos situaciji, pa tudi interes z njegove strani je usahnil.
Po ločitvi sem dobila polno skrbništvo za otroka. Otrok je v 3 mesecu razvil močno alergijo na več vrst hrane. Pri meni pa je bila v polnem razmahu poporodna depresija. Nisem bila sposobna izvajati primerne nege in dojenček je izgubljal na teži.
Hvala bogu so naju prestregli in bila sva hospitalizirana. Najprej mesec dni v UKC Ljubljana, nato še mesec dni zdravilišča.
Po prihodu domov sem še nekaj časa hodila na psihoterapijo. V tem času sta me na domu obiskali 2 socialni delavki. Rekli sta, da me bosta dali sodniku za prekrške in da bom odgovarjala za svoje ravnanje. Ob teh besedah sem planila nanju: “A zdaj, ko gre na bolje obema, otroku in meni, ko sva dala toliko skozi bi radi kaznovali mamo in otroka še enkrat?!” Razumeli sta in mi zaželeli vse dobro. Končno sem se izkopala iz svoje luknje in začela polno uživati v materinstvu.
Z otrokom sva imela mirno življenje. Otrok je imel tudi “socialnega očeta”, moj oče, njegov nono, je prevzel to vlogo.
Ko je sin dopolnil 12 let, si je njegov oče zaželel stikov. Jaz sem bila zelo proti. Bala sem se, da se bivši mož ni spremenil. Sodišče pa je odločilo drugače. Prisiljena sem bila, da vozim otroka na stike z očetom. Stiki so potekali v začetku na Centru za socialno delo, eno uro. Nato sva se za stike dogovarjala sama.
Njegov oče je poročen, živi in dela v Avstriji. Odnos med menoj in njegovim očetom je iz prvih prijetnih stikov prerasel v romantično in seksualno vezo. Zdaj ko se odnos poglablja in oba vlagava več svojih čustev se obema zdi, da sva se spet ujela v že znano kolesje.
V zadnji dogodek je žal vpleten tudi otrok. Oče uporablja isti vzorec nasilne komunikacije tudi z njim.
Moja želja ni imeti prav. Moja želja je uporabiti ustrezne vzvode, načine, da bi izboljšali komunikacijo.
Stikom otroka z očetom ne nasprotujem. Bojim pa se, da bo otrok prevzel enake vzorce obnašanja.
Kot ste razbrali v napisanem, si želim bližine bivšega moža. Želim si, da bi tudi otrok in oče uživala v medsebojnem druženju. Skupaj, vsi 3, se družimo, se zabavamo, lepo nam je. Do naslednjega konflikta…
Povejte svoje izkušnje. Naj se oglasi tudi kdo, ki je bil nasilen v preteklosti in je zmogel svoje vedenje spremeniti.
V 1 tednu sem več osebam povedala zgornjo zgodbo in vsi so mi rekli, da je terapija/svetovanje priporočena za vse 3. Se strinjam. Sama sem tudi dobila več potrditev. IN v nedeljo, ko je gospod prišel sem ga tako nadrla, sem se izkričala, da ne mislim več trpeti kričanja z njegove strani. Nič dviganje glasu. In ne želim, da me naslovi s kakšnim drugim imenom, kot mojim. Odkar pomnim nisem nikoli do sedaj kričala na njega. Neka sprememba pa je. Sicer ne vem, če bo kaj od tega. Sem pa se počutila zelo dobro! Pri naslednjem srečanju pa želim uporabiti metodo objema/žličke. Eden se drugemu vsede v naročje in se tako blizu šepetaje menita. V tako bližnjem stiku nima pomena ne kritčati, ne mahati z rokami. Me zanima kaj bo.