Zdravo,

pred 2 mesecoma sem dobila diagnozo izgorelost. Potem ko sem po obdobju akcioznosti in stresa v službi preprosto prenehala spati. Od takrat naprej psem se obrnila na psihiatra in tudi hodim na terepije k psihoterapevtu, kar pa je odprlo veliko čustev in bolečine. Vse skupaj je en vrtiljak čustev. Najprej je bil strah in zatekanje k razmišljanju vseh scenarijev, sedaj prihaja žalost in jok. nekako se zavedam, da je to proces, pa vseeno me “jezi” in si želim normale. Včasih me je strah, kaj če ostanem tako ali če še bolj padem. Pred 14 dnevi mi je psihiatrinja predpisala antidepresive, ki mi naj bi pomagali pri tem prihodnem obdobju. Nekako se zavedam, da rabijo čas, da pokažejo svoje delovanje. Pa vendar je prisoten strah, kako naprej.

Spoštovani,

vas razumem. Večina klientov se v začetni fazi počuti zelo podobno vašemu opisu. Tudi sam sem se. Na žalost je to kruta realnost rehabilitacije po izgorelosti: dolgo traja; zahteva soočenje z bolečinami, ki so bile prej skrite; pomeni začasen upad storilnosti; v začetnih fazah budi negotovost itd. Skratka, vaša frustracija je razumljiva in pričakovana, ne poznamo pa načina, ki bi vam jo v celoti prihranil. Je pa ravno vloga psihoterapevtskega procesa tudi to, da si to frustracijo in skrajšate in osmislite. Ima namreč tudi določeno pozitivno vlogo v procesu rehabilitacija. Običajno si klienti tekom uvodne fazi psihoterapije (recimo v nekje 2-3 mesecih) zložijo skupaj celotno sliko tako preteklosti, trenutnega stanja, kot načrt za prihodnost ter so po tem veliko bolj gotovi v svojo pot. Ločijo kateri strahovi so mogoče utemeljeni kateri niso. In posledično seveda čutijo manjšo frustracijo, manj skrbi. Izkušnje s klienti nas učijo, da je za njih na splošno dobro, če upoštevajo priporočila zdravstvenih delavcev, tudi psihiatrinje. Tudi natančno razumevanje vloge psihotropnih zdravil v procesu rehabilitacije je nekaj, kar klienti osvojijo v začetni fazi psihoterapije. To jim seveda olajša sprejemanje odločitev v zvezi s tem.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić