Pozdrav vsem,  sem v zvezi z fantom, ki ga imam zelo rada in njegova situacija doma je res bizarna…. Pa za info stara sem 22 fant 23.

Že od 18.leta neprestano dela preko študentskega servisa, delal je tudi med šolanjem vsak dan vsak vikend. Njegovi starši ne delajo, so doma skupaj z mlajšo sestro ki je na “home schooling”, mladi so se, nič ni narobe glede zdravja. Ves denar ki ga je dobival, je kar naenkrat bil od vseh, on ni imel niti centa od svojega denarja, niti besede….bistvo je, da ne more vec  doma biti, zmeraj je bilo nekaj narobe, napeto vzdušje, zmeraj on kriv če je bilo kaj narobe…

Pretekli vikend ko so mu starši celo dovolili da bo pri nas doma prespal, mi je povedal da septembra gre iz stanovanja pa naj se starši znajdejo sami kakor vejo in znajo. Moja družina ga podpira pri tem in tudi sama ga podpiram ker bi rada da se končno resi delanja za druge medtem ko drugi lepo sedijo doma pa lepo živijo z njegovim denarjem in mu komaj dovolijo da se sploh vidiva.

Rada bi samo nasvet od koga ki je spakiral in odšel od doma, ali naj sploh omeni da gre ali naj napiše na list papirja zakaj se šel ali na samo gre brez besed brez pojasnil?  Kaj pa glede reakcije njegovih k bo naenkrat odšel in ne bo več denarja, ali sploh lahko kaj naredita na policiji ali csd, ker če bi bil mladoleten bi bila druga zgodba tukaj je pa 23 let, siht bo pač poiskal drugje zaradi možnosti da prideta na siht proizvedovat.

Hvala za odgovore in nasvete

Pozdravljena,

jaz sem dobesedno spakiral in odšel sredi noči od primarne družine. Mislim, da prav pri isti starosti. Razen nekaj obiskov se nisem nikoli vrnil. Razlog je bilo, kot je to v marsikateri družini, pogosto in hudo neustrezno vedenje staršev. To je bila sicer neprijetna, boleča, ampak zame osvobajajoča poteza. Mislim, da je pozitivno vplivala na celo moje nadaljnje življenje. Še zdaj (pri 48ih) sem ponosen na to. Tako da, priporočam 🙂

To ali je bolje, da napiše, pove ali pa nič, se mi kot prvo ne zdi zares pomembno. Kot drugo pa je to odvisno od odnosov, ki jih ima fant s starši. Kako on ocenjuje ali se s starši da kaj pogovorit ali ne; ali bodo sploh slišali pojasnilo ali samo vsiljevali svoje; kaj bi sploh hotel doseči s tem sporočilom? Zdaj mi je prišlo na misel – spelje lahko tako kot njemu najbolj ustreza. Torej z mislijo nase in ne na starše. Meni je bilo recimo pomembno, da sem se takrat postavil zase in to tudi povedal, čeprav starši tega niso hoteli slišati. Razmišljam … mogoče vendarle velja sporočiti da odhaja že čisto formalno, da ne bi recimo klicali policije in ga iskali kot pogrešanega.

Njihove reakcije se mi ne zdijo pomembne. Tudi nobenih vzvodov nimajo na CSD ali policiji. Sam ne bi prilagajal svojega življenja njim (recimo menjal službe), ampak bi sledil svoji poti neodvisno od njih. Raje bi se počasi učil čvrsto ščititi svoje interese. Recimo zavarovati svoj denar ali pa, da staršem prepoveduje, da kontaktirajo njegovo službo. Formalno jim sicer tega ne more prepovedati, ampak običajno tako jasno sporočilo vseeno učinkuje. Če bi to vseeno storili, bi jaz to razumel kot grob poseg v njegovo zasebnost. Očitno imajo poleg ostalega tudi te stvari v fantovi primarni družini pomešane. Namreč, nenavadno je, da morajo fantu pri 23ih starši dovoliti, da prespi pri punci. No, zdaj se bo to spremenilo.

Tako, da bravo obema. Samo hrabro naprej po svoji poti 🙂

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

njegovi starši so primer avtokratske vgoje , vse po njihovih pravilih….ne bo se z njimi sploh

pogovarjal, samo spakiral bo in odšel pustil bo samo sporočilce da je naredil velik korak zase s tem kar je naredil. Njemu je pomembno da kocno zadiha svobodna in živi kot bo hotel, brez vsakodnevnih

pritiskov z njune strani.

Hvala za odgovor in nasvete, tudi vam želim vse dobro 🙂

Čim bolj mu stoj ob strani. CSD in pilicija ne more nič, saj je star 23 let. Lahko pa sam naredi korake v prepovedi stikov, če bi starša rinila v vaju dva po nekem času.

Sama sem odšla od primarne družine pri 19ih. Seveda kot omenja g. Uroš zaradi neprimernih odnosov. Nikomur povedala nič in odšla. In prav tako ponosna na to kar sem storila še dvajset let po tem. V bistvu me je ta odhod oblikoval v samostojno, samozavestno in močno osebo. Tako, da samo pogumno in brez strahu.

P.s. pred odhodom pa naj fant le uredi, da bo imel pri sebi vse osebne dokumente in, da družina ne bo imela kakega dostopa do njegovega osebnega računa.  Da ga slučajno ne bodo s čim izsiljevali