To je samo ena izpoved…
Minilo je natanko tri leta, ko sva z možem pričela ustvarjat skupno življenje. Še isto poletje sem izgubila službo…potrlo me je, ampak po parih mesecih sem se na novo zaposlila in super ena skrb manj. Napaka! Zgodaj spomladi naslednjega leta je prišla k nama živet njegova hčerka. Nove obveznosti in skrbi so me poleg službe izčrpavale. Nekako je šlo, čeprav sem imela kar nekaj napadov tesnobe (pospešeno bitje srca, vrtoglavica, glavobol). V tem času sem prekinila vse stike z mojimi znanci, prijatelji..posvetila sem se družini in ob stresni službi tudi ni bilo časa za druženje. Mož mi je ves čas stal ob strani in mi pomagal, to je res.Pozno spomladi sva se poročila, odšla na poročno potovanje, kjer je bilo super fajn. Oba sva dobro zaslužila in lepo smo živeli, kupili smo nov avto, motor..hodili na potovanja, res uživali. Seveda, kot vsaka pravljica..se je tudi ta kmalu končala. Zakaj? Pripravljala sva se odpreti svoje podjetje in prvo priložnost sem zaradi pomanjkanja časa zamočila…In tako se je vse začelo. Prepiri, da ne poznam prioritet, da nimava skupnih ciljev, o vrednotah…In na drugi strani jaz, ki sem se zagovarjala da res ni bilo časa, da imam preveč obveznosti…In tako sva se začela oddaljevat. Počasi sva sklenila kompropis in njegova zamera je tudi izpuhtela. Odločila sva se, da postaviva nove temelje in začneva znova.Tako sva lani ob koncu leta odšla res na svoje (pustila sva vsak svojo službo) in zaposlila kar nekaj ljudi – prijatelje. Vse prihranke in še nekaj kredita sva vložila v firmo. Kmalu so naju prijatelji začeli izkoriščat, niso delali…seveda denar ni pritekal tako kot bi moral. Tako sva se še dodatno zakreditirala in zraven še prerekala, da jaz premalo delam, itd. Jaz sem mu na drugi strani očitala, da je do zaposlenih preveč popustljiv, itd. In kaj imava danes? Krediti doma, krediti v podjetju…delava noč in dan, slabo jeva – ker ni časa, živiva od kave in cigaret in prepirov. Nekega dne naju bo kap. In oba se zavedava, da tako ne gre. Ampak kaj naredit? Pustit in rečt vsem adijo in do konca življenja bit revež, ker oba skupaj lahko vračava kredite dobrih 25 let. Priznam, pada mi energija, nimam volje in jezna sem nase, na zaposlene,…vsi mi grejo na živce. Ne razumem, kako so lahko ljudje taki…dejansko noben noče delat, plačo bi pa vsi radi imel.Sedaj sva 4 odpustila, a vendar obveznosti ostajajo. Rada bi imela družino in mirno življenje. Tako žalostna sem, da sem vse zaj***…dan in noč razmišljam, kako in kaj. Najbolj me je potrlo, ko sem JAZ pozabila na svoj rojstni dan. Takrat sem se vprašala, pa kje jaz živim? V katerem svetu? Ali je to moja kazen…priznam, sem površna, rada uživam. Mož mi je podal “diagnozo”, da sem ob vsem tem razkošju pozabila na obveznosti in da sem zgubila stik z realnostjo. In ja, ne vem več kaj se dogaja, nobenga nimam…ne upam si niti bivših prijateljic poklicat, saj po tolikih letih brez kontakta res noben ne rabi poslušat mojega jamranja. Pustila sem jih. Vse sem zanemarila. Kaj narediti? Problem je ker nimam volje oz. vse kar naredim je slabo ali pa polno napak. Za vse sem jaz kriva!
Skrbi me, ker tak način življenja naju bo pokopal…sama nervoza in posledično visoka nestrpnost vodi do prepirov, ki vodi do izgube teka in povečanja potrebe po nikotinu….blabla
Ne vem kam to vodi…rada bi samo mir in neko normalno življenje.
Tako nekako jaz živim…kljub dežju vam želim lep dan.

Nevem sicer, če si ti kriva za nastalo situacijo. Morda v neki meri da, vendar za vse probleme ne moreš kriviti zgolj sebe…sicer pa imam podobno zgodbo za sabo oz. še živim v njej tako, da te povsem razumem.

Lahko mi pišeš, pa se kaj več pogovoriva…

Skoraj vsi ljudje se kdaj v življenju izgubimo v želji, da bi bilo naše življenje na vseh področjih popolno. Nekateri se kasneje zavemo, da smo skrenili iz poti, ki vodi k sreči, nekateri se žal ne. Menim, da je že vaše pismo prvi korak, da stopite s svojo družino nazaj na tisto pravo pot. Moj nasvet bi mogoče bil najprej, da poiščite zopet svoje prijatelje, naj vas ne odžene misel, da je minilo že preveč časa od zadnjega stika. Saj ne veste kaj se z njimi dogaja, morda pa je kdo v podobni situaciji in bi mu vaš klic pomenil prav toliko kot vam. Zastavite si cilj, da bosta z možem vsaj 1x, če ne večkrat tedensko zaprla telefone, ugasnila vse aparate in se posvetila drug drugemu. Tako bosta počasi zopet našla drug drugega in tudi tiste prave vrednote, ki so se trenutno izgubile v pehanju za “dobrim življenjem”. Poskušajta čimbolj zdravo živeti, kolikor pač v trenutni situaciji zmoreta, kajti z izboljšanjem fizičnega počutja, se vama bo povečala tudi psihična sposobnost,ki jo še kako potrebujeta pri reševanju finančnih problemov.

Pogumno in ne obupajta.

Maja

Spoštovana

Tudi sama sem v podobni situaciji lahko se mi oglasiš na osebni mail, mogoče kak pogovor ali nasvet pride prav.

LP