Partnerjeva družina
Pozdravljeni.
Znašla sem se v čudni situaciji in me zanima, ali sem tu jaz nora. Saj nisem prepričana, ali pretiravam.
Z partnerjem sva se pred letom iz najemniskega stanovanja preselila k njegovima staršema. Vse smo se dogovorili. Bila sva navdušena.
Začela sva razmišljati o otroku in poroki (stara sva 30). Takrat se je njegova družina začela čudno obnašati kam se nama mudi. Začela sem se počutiti zelo ne sprejeto in kot da ne želijo, da sva skupaj.
Partner se je pogovoril s svojo sestro, ki me je zelo užalila. Govorila mu je, da mislijo, da ga silim v poroko in prezgodaj ustvariti družino, saj sta z mamo opazili, kako nesrečen je ob meni.
Tako sem jezna. Jaz sem se trudila, da bi imeli lepe odnose vabila na pijače in kosila medtem, ko sta pa oni dve najslabše razmišljali o meni.
Kaj je storiti v tej situaciji? Partner se z menoj strinja, da bi sla v nakup novega stanovanja in se odselila. Mene pa moti, da je tako mirno poslušal in skušal zgolj razložiti, da se motijo o meni.
Ne razumem res, kakšne so to družine, saj edini razlog zakaj se kregava je njegova družina.
Res ne vem, kako reagirati in rešiti stvari v takšni situaciji, zato prosim za nasvet.
************
Znova se počutim kot, da sem v osnovni šoli, saj imam občutek, da je partnerjeva sestra ljubosumna name.
Najprej se je to kazalo, ko je vedno na vse vabila le partnerja. On je vedno popravil, da prideva, če je bil zraven tudi njen partner. Včasih sta se pa dobivala tudi sama.
Z rok mi je po nedeljskem kosilu jemala stvari iz rok, ko sem želela pomagati pospraviti.
To sem se trudila tako popraviti, da sva z partnerjem veliko vabila na kosila, pijace izlete. Ampak je postalo se slabse, ko sva povedala, da se bova poročila.
Sedaj jo je moj partner koncno vprasal, kaj je narobe in je imela zelo veliko o meni za povedati. Nikoli mi ni dala priložnosti, da bi me spoznala. Veliko je pa povedala, kakšna sem. Da pritiskom nanj, da je zaradi mene žalosten/jezen. Moj partner prevec prijazen ji je razložil, da se moti in da je bil jezen nanjo, saj se do mene res grdo obnaša (ali me ignorira, ali ima kakšno nesramno opazko in ko ji rečem, da se mi ne zdi primerno to obnašanje reče, da takšna je)
Kaj storiti? Ne želim, da bi imeli slabe odnose. Ampak sama sebe dovolj spoštujem, da ne bom prenašala, da se kdo do mene se naprej tako obnaša.
Spoštovani,
vašo temo vidim kot priložnost, da še za kak korak čustveno in psihološko odrastete. S tem imam v mislih, da za začetek sprejmete dejstvo, da niso vsi ljudje v vaši okolici prijateljski in dobronamerni. Ogromno ljudi trpi, ker verjame, da bi morali biti vsi ljudje prijazni in jih imeti radi. To ne drži. Normalno je, da se ljudje v odnosu da nas delijo v različne segmente:
– številni so do nas nevtralni
– kakih 15% je neustrezno vzgojenih (slabo ali celo ne-socializiranih)
– kakih 5% ima resne motnje
– kakih 10% ima iz nekih svojih razlogov vedno nekaj proti
– samo mali procent ima do nas dobronameren, empatičen, iskren, zaupljiv odnos
Taka porazdelitev velja tako za splošno javnost kot za ljudi, ki jih pogosto srečujemo (služba, sorodniki, znanci). Kar vam manjka, sta dva koraka:
1. najprej ocenite vedenje osebe, v katero kategorijo spada
2. osvojite in uporabljate komunikacijo, prilagojeno tej kategoriji
Namreč iz vašega zapisa je videti, da ste poskušali doseči sprejetost in potrditve pri ljudeh, ki so jasno sporočali, da do vas ne gojijo prijateljskega odnosa in vam ne želijo dati tega, kar iščete. To je njihova pravica. Vaše vztrajanje pa je neproduktivno. Pri ljudeh s takim vedenjem, je običajno bolj produktivno naslednje:
– da jim samozavestno, jasno in direktno poveste, da ste zaznali njihovo vedenje in da boste šli v konflikt ter zaščitili svoje interese: “Imam občutek, da se od mene odklonilno vedeš. Vabiš samo brata, jemala si mi krožnike iz roke, rekla si mi to in to … Želel bi, da da mi poveš, če te kaj moti, da se lahko pogovoriva. Tudi če ne želiš odnosa, mi lahko poveš.”
– stopnjujete, če nadaljujejo z vdiranjem v vašo zasebnost: “Ne dovolim, da blatiš moje ime. Rekla si to in to. Če kaj takega ponoviš še enkrat, bom naredila to in to.” Končna posledica je lahko tudi, da prekinete odnose in ne živite v prostorih ljudi, ki vas ne sprejemajo. Cilj je, da postanejo v vašem življenju nepomembni.
Pravite: “ne želim, da bi imeli slabe odnose”. To je smiselno samo, če je želja obojestranska. Pogosto to ni in je sicer neprijetno, ampak odraslo in ustrezno take odnose močno ohladiti ali celo prekiniti.
Podobno bi komentiral vaš odnos do partnerja. Deluje kot, da sebe postavljate v nekoliko pasivno, plašno, otroško pozicijo (grdo se do mene obnašajo, ni se dovolj postavil zame, …). Za zadovoljno odraslo življenje je dobro, da uporabljamo svojo odraslo moč. Moči in odločnosti imate veliko več, ko jo trenutno uporabljate. Zmotno je mišljenje, da nas ljudje ne bodo imeli radi, če bomo moč uporabljali. Res se lahko zgodi selekcija in se nekateri oddaljijo, vendar pa so drugi odnosi bolj trdni in kvalitetni.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić