Danes, v NG, na parkingu, čakam enega nonota(z eno nogo u grobu), da nalozi nekaj od zadaj v auto, da zapre vrata,  pa da jaz vstopim u svoj auto. Čakam, pozdravim ga in vprašam kako je. Namrščeno me gleda, in mi reče ‘ti ne povem’, pa še nekaj je govoril. Če bi ostal zunaj se 20 sekund, bi jaz verjetno izgubil zivce. Potem pa, ne vem…

Pred korono so me neznanci pozdravljali, živijo živijo, zdaj skoraj nihče. Gledam, redkokdo je vesel da je ziv, in da je zadovoljen z zivljenjem.

In ti ki maš vsega dosti opaziš samo slabo voljo ostalih ki so tvoje ogledalo tega, kar si sama. 🙂