Pozdravljeni,

zanimajo me vaši pogledi.

Pred nekaj meseci sva z bivšo punco končala zvezo. Oba sva v 30ih.

Sva oba redno zaposlena in živela sva še doma. Ujela sva se veliko sva hodila okoli po izletih. Res, da se tukaj malo razlikujeva saj je bolj mestna dekla sam pa sem zelo rad po hribih. Sam sem moški, ki veliko da na prihodnost, zato sem začel temo o financah. Priznala mi je, da ni znala z denarjem in da ima trenutno -4000€. OK šokiralo me je in sem bil užaljen in razočaran hkrati. No pa sem jo želel naučiti, da bo mogla veliko spremeniti v svojem miselnem procesu in da ni vse tako lahko. Se je strinjala. Kaj kmalu so se pojavile želje za novimi Iphoni, torbice višjega ranga in podobno. Živela je doma.

Vse bolj sem bil zadirčen in odrezav. Z vsakim nakupom me je začela spravljati ob živce. Seveda sem ob vsem tem neprimerno reagiral in večkrat res grdo omenil, da je razvajena in da s tako osebo bom zelo težko shajal. Na koncu sem veljal še zapečkar, da kaj bom s tem denarjem. Naj povem, da sem ogromno okoli po Sloveniji si pa res ne privoščim dragih modnih znamk in ne hodim po hudih restavracijah.

Z moje strani sem želel pokriti vsaj 70% 80% stroškov in jo povabiti da bi živela skupaj ampak nikakor mi pa ni bilo všeč, da nekdo prinese kufre in minus na računu medtem ko sem 10 let trdo garal. Naj povem, da se mi to zdi nespoštljivo.

Prosim za vaše komentarje oziroma bolj me zanima kako ste vi kot mlajši ali srednje stari urejali skupne finance. Kmalu so se za tem ker je vedela kako bom reagiral že začela skrivati stvari seveda kar je normalno.

Lep pozdrav,

ljudje, ki nimajo podobnih finančnih načrtov in vedenja preprosto ne pašejo skupaj. Bolje, da sta se razšla prej, kot potem, ko bi se prerekala o preživnini za otroke. V Sloveniji mnogo staršev pretirava pri razvajanju svojih otrok, tako da ni redko, da so taki 30+ letniki, ki živijo doma pri starših zastonj, svoje dohodke pa porabijo za svoj luksuz. Na drugi strani pa imaš seveda tudi veliko takih, ki se znajo preživljati sami.

skupno življenje, četudi se ne poročita, pa pomeni, da imata tudi ekonomsko skupnost. Torej skupaj služita in skupaj zapravljata. glede obojega morata doseči neko soglasje. Če se v tem preveč razlikujeta, bosta težko živela skupaj.

Spoštovani Novinec26,

čutiti je, da ste ostali razočarani, prizadeti in jezni nad partnerkinim zapravljivim načinom življenja, ki vaju je začel razdvajati in je verjetno tudi pripomogel k razhodu. Tema financ in skupnega življenja je občutljiva tema v vsakem odnosu, vendar je izredno pomembno, da se o tem partnerja pogovarjata že pred skupnim življenjem oz. sta na to pozorna, saj s tem človek marsikaj pove o sebi in svojem odnosu do življenja. Tudi spoštljivost je tu ključna, čeprav se je potrebno tudi o tem kaj mi je spoštljivo in kaj ne, pogovarjati.

Dobro razumem, da je večini ljudem, predvsem mladim, težko priti do denarja in da se moramo za to potruditi, delati, se marsičemu odreči in tudi varčevati za večje nakupe oz. za ustvarjanje svoje prihodnosti (stanovanje, hiša, avto, dopusti, hobiji itd.). Predvsem je pomembno oblikovati prioritete. Lahko verjamem, da se vam je na nek način prebudila zamera do dekleta, ki si je, domnevam, da po nekaj letih dela, ustvarila minus, vi pa ste bolj varčevali in ne pretirano zapravljali. Ne vem koliko sta se uspela pogovarjati o tem kaj njej pomeni denar, kako si predstavlja svojo prihodnost in kdo jo je oz. naj bi jo financiral, kaj njej pomenijo drage znamke oz. nakupi, zakaj si jih je želela oz, privoščila, ter predvsem. kaj je kupovala, da je prišla v minus, kako in kdaj ga namerava pokriti in priti na zeleno vejo…Na drugi strani pa kaj pomeni denar za vas, za kaj ste ga pripravljeni namenjati in za kaj ne, kako si vi predstavljate življenje v dvoje oz. v družini, kdo kaj plačuje in koliko kdo prispeva…  Pri tem pogovoru bi bilo pomembno videti ne le svoje navade, želje in potrebe, pač pa tudi skušati razumeti in se pogovoriti o navadah, željah in potrebah partnerja/ke in določene stvari sprejeti oz. se truditi za spreminjanje pri sebi. Z obeh strani.

Vem, da dobro veste, da je en način, za pokritje minusa, da več zaslužimo (si poiščemo dodatno delo in dodaten zaslužek oz. boljšo službo), drugi  način pa je, da manj trošimo in več varčujemo. Običajno je drugi način lažje uresničljiv, vendar je odvisno od odločitve posameznika. Če gre za odločitev in odgovorno življenje. Če pa je mladi odrasli bil kot otrok navajen od staršev dobiti marsikaj, in je tudi dobil, brez truda, napora in vlaganja svoje energije, pa to pričakuje tudi naprej.

V resnici ima vsak pravico, da s svojim denarjem počne, kar želi, dokler je sam. Ko pridemo v resno partnersko zvezo s skupnim življenjem, pa je to že drugače, in bi se morala partnerja glede večjih izdatkov dogovarjati oz. nekako najti neko soglasje ali kompromis. Mnogi partnerji tudi v skupnem življenju oz. v družini striktno nadaljujejo z ločenimi financami, drugi imajo denar skupen in vsak prispeva po svojih najboljših močeh. Odnos do denarja pridobimo v otroštvu, v svoji izvorni družini in to, kar se Janezek nauči, to Janez zna. S tem, da je dober ali slab zgled obeh staršev največja popotnica, ki se je naučimo nezavedno in nas spremlja celo življenje. Seveda se da tudi zavestno delati na tem, da prepoznavamo svoj odnos do denarja in ga spreminjamo, če se za to odločimo. Je pa potrebno, da je človek za to motiviran sam in je pripravljen na tem zavestno delati, sicer živi naprej na stari način, dokler pač gre…  

Novinec26, z vaše strani bi bilo zanimivo pogledati kako je vaša jeza povezana z nepotrebnim zapravljanjem drugega (družinski vzorci iz obdobja vašega zgodnjega razvoja) , kako ravnati s svojo jezo, ko ni po vaše, kako jo izražati na nove načine in se postavljati zase, vendar ne na način, da se jezite in jezo na nekoga stresete, pač pa da ste s svojo jezo v stiku in odločno govorite o svoji jezi, kaj vam ni prav, kaj si želite in kaj vas moti… Čustva so sicer že druga tema, ki pa se s financami lahko zelo dobro povezuje… Seveda je s strani (bivše) partnerke pomemben pa njen del odnosa…

Omenili ste še način skrivanja nakupov, ki ga otrok oz. mladi odrasli prinese iz otroštva, vendar v odraslosti, predvsem pa v skupnem življenju, to ni več primeren način in ga je pomembno predelati in prerasti, sicer je to lahko večna tema konfliktov…

Vse dobro vam želim in vas lepo pozdravljam.

Pozdravljeni,

Razumem vašo stisko. Tudi sama sem varčen človek od nekdaj, še posebej, verjetno, ker sem od zelo ranih let morala poskrbeti za lastno preživetje.

Moja izkušnja je, da sva z bivšim možem imela vedno povsem ločene finance. Stroške in kredit sva delila približno enakovredno, ostalo pa kakor je naneslo. Vedno sva smatrala, da je vse skupno. In tudi ob ločitvi pravično razdelila brez skrivanja. Sva bila oba zelo varčna. Ta del nama je vedno štimal brez težav in kakršnegakoli razmišljanja.

Z zdajšnjim partnerjem je malo drugače. Jaz varčna, on precej zapravi za razne razvadice in hobije. Kolikor vem minusa nima, vendar tudi hudega plusa ne.

Še ne živiva skupaj. Vendar razmišljam o tem. Zagotovo bova ohranila ločene finance z enakovrednim vložkom za stroške. Nočem se spuščati v njegove razvadice niti me ne motijo, vendar jih ne nameravam podpirati v večji meri kot paše meni.  Imam povsem enostaven princip. Jaz ne tikam tvojega, ti ne tikaj mojega. Skupni nakupi, ko bodo, pa naj bodo enakovredni oz še bolj pošteno enakovredni glede na zaslužek. Da ne bo pomote, v tem primeru jaz trenutno zaslužim bolje.

Uvodoma vsem, ki ste podali svoje mnenje se zahvaljujem.

Stanje minusa me je zmotilo a spet ne v takem smislu, da zveze nebi nadaljeval. Bolj me je motilo to, da nekdo ni znal prepoznati velikost teh apetitov (potovanje, nakupi).

Imel sem občutek, da sem v vseh 10ih letih trdo garal in mi tudi za človeka, ki zna spoštovati in razumeti to stanje mi ni težko pomagati, prispevati in se truditi za skupno dobro. Kljub temu, da bi prinesel večji delež v gospodinjstvo si želim skupnega budgeta z nekom, ki zna prepoznati tudi moje žrtvovanje in ne poskušati imeti večjih apetitov kot jaz.

Jerneja absolutno se strinjam s tesnostjo povezave čustev in denarja. Navsezadnje so čustva tista, ki so prav tako vložena v čas posvečen varčevanju in odrekanju. Tako, da vaša trditev drži. Priznam, da se v meni ob res povsem zgrešenih nakupih (primer v službi ti podarijo služben telefon v vrednosti 800e in ker se ne znajdeš  na tem operacijskem sistemu si namesto da se malo priučiš raje kupiš na 24 obrokov nov telefon z ustreznim operacijskim sistemom in plačate 1200€). Ob takih zadevah se v meni zbudi vulkan čustev. Ampak poglejmo zakaj. Glede na to, da sem pripravljen deliti svoje premoženje in igram na skupno družinsko karto je to zame že žalitev. In res čustva so takrat pretirano močna verjetno zaradi želje po tem, da bi nekomu razložil kako mimo je njegov nakup ( in ne to ni za vsako stvar, seveda si ob skupnem denarju puščam tudi možnost da ima vsak nek denar zase normalno, lahko ga zapravi za njemu ljube stvari).

Zanimivo, da s takimi spoznanji sledijo tudi že moja bolj egoistična dejanja, kjer se bom ob spoznanju naslednje partnerice odločil, da se bom zadržal takih komentarjev in da bom podelal na sebi. Ampak po pravici pa povem da istočasno ne bom več tako dobrotno polagal svojih predlogov in želje po skupnih financah. Pa naj bo moje moje in tvoje tvoje. 50 50. Takrat se pa ne bom več razburjal in si delal škode v mojem umskem stanju in to z veliko željo nekomu pomagati in ga naučiti ravnanja s financam.

Ne sedim doma. Imam vsako leto dopuste in razne terme. Z veseljem sem s partnerjem okrog. Ampak če nimam za tank. Ne bom vzel kredita.

Vzorci se prenašajo in je potrebno čimprej spoznati primarno družino ker tam dobimo ogromno odgovorov. Se priporočam za nadaljnje debate z vpletenimi 🙂

Po zapisanem bi rekla, da enostavno s partnerko nista bila kompatibilna. In ljudje se veliko kregajo okoli denarja. Prav zaradi tega, ker je nekdo varčen, drugi pa zapravljiv.  Vaš primer se mi zdi res nekoliko ekstremen, se mi zdi, da vseeno ni tako zelo težko najti partnerja, ki v nekih mejah normale zapravlja lastno prisluzen denar.

Jaz osebno sem od nekdaj proti skupnim računom. In sem zelo za skupni budget za skupno gospodinjstvo ( krediti, fiksni stroški, variabilni stroški in varčevanja za popravila, dopuste). Kar ostane pa kakor vsak želi. Tudi ni neumno, da se določi ta znesek “žepnine “.

Je pa vsekakor potrebno, da se partnerja o tem povsem strinjata. Ni nujno, da imam jaz, ki sem zelo varčna, vedno prav. To vidim predvsem pri zdajšnjem partnerju.  Da je lepo kdaj iti na večerjo v drago restavracijo ali kar tako na kavico v soboto zjutraj. Ali si privoščiti zip line v Bovcu. Ker si osiromasen, če vedno samo na kup daješ in varcujes na vsakem koraku. Tu mi je malo odprl oči. Da se lahko tudi sprostim in uživam v zmernem trosenju denarja.

Hmm Novinec,

kaže da s partnerko nista imela enakih želja, zato je bolje, da sta zvezo prekinila, saj je velika verjetnost, da bi bile težave vedno večje.

Bom pa tako rekla – sam si omenil vzorce in se mi zdi, da imata oba kar izzive na finančnem področju. Dekle ker rado zapravlja, ti pa, ker kar precej kupčkaš – načeloma nič narobe, seveda treba je misliti na prihodnost. Ampak morda bi bila fino malo razrahljati določena prepričanja, ki jih imaš v zvezi z denarjem.

Pa nikar ne išči naslednje partnerke, da ti bo (povsem) podobna. Ostani odprt za nova spoznanja.