Psihologija in psihiatrija sta daleč od teme, o kateri bi upal deliti nasvete prijateljem. Zato se obračam sem.

Že nekaj časa opazujem hudo stisko prijateljice, ki je sama zase ne zna opredeliti, ne vzroka ne prožilnikov. Preprosto jo energetsko izčrpava. A ko z menoj vseeno spregovori o njej, vedno znova splava na površje domnevno sinovo stanje, ki ga uradno ne pozna (skotopični sindrom ali ADHD ali motnja pozornosti ali…). Ugiba. Nerada temo izpostavlja in iz nje ne želi delati drame, otroka stigmatizirati, a iz nje kar veje nelagodje, sram, negotovost. Razumem, da ima polno stvari na glavi, ki jo bremenijo, a zaradi ljubezni do otrok, ki jo običajno nosimo vsi v sebi, se mi zdi nevednost o stanju otroka najbolj pomemben faktor stiske.

Pri pogovoru o njeni stiski ji na temo stanja sina ji ne znam ničesar svetovati, lahko jo zgolj poslušam, a rad bi ji vseeno ponudil kako usmeritev v korak, ki bi ga sicer morala storiti sama.

Kot laik razumem njen strah, fanta sem imel priložnost opazovati. Zelo bister in radoveden fant ima res izziv pri koncentraciji, zato učno zaostaja, nenadne spremembe obnašanja, tudi ponavljajoče brundanje in občasno nepredvidljivo izražanje, energije pa mu ne zmanjka. Zagotovo je nekoliko drugačen. Morda se odkloni obnašanja s časom celo povečujejo. In morda bi mamica sama še poiskala pomoč, a partner ne odobrava nobene specialistične obravnave za določitev ali ovržbo kakršne koli  diagnoze.

Kaj ji lahko svetujem, kam se lahko obrne? Najprej morda svetovanje njej v pomoč, kasneje še za sina?