Najbrž že skoraj klišejska zgodba. Skupaj sva 20 let, od zgodnjih 20ih, vmes poročila, 3 otroci, hiša, kredit.

Pred nekaj leti sva imela res stresno obdobje, vse naenkrat – gradnja, selitev, prihod tretjega otroka, nato so se začele družinske težave z njegove strani (bolezni, krhanje odnosov). Vse to, skupaj z izzivi majhnega otroka, naju je očitno oddaljilo, obenem se mi zdi, da ima mož še krizo srednjih let, ko se sprašuje o smislu življenja.

Prišlo je do prevare z njegove strani, ki sem jo sama odkrila, on je tudi vse priznal. Kot pravi je prekinil, šla sva na terapijo.

Prevara mi je zadala močan udarec, predvsem se je porošilo vse, za kar sem mislila, da imava. Po prvem šoku in z nekaj perspektive, oba veva, da je tista ženska pravzaprav nepomembna, da je bila beg in verjetno iskanje samopotrditve, tolažbe…

Na terapiji ugotavljava najine vzorce, zakaj sva se sploh našla, kaj razrešujeva….včasih imam dobre dni, včasih slabe.

Zanima me, koliko takim parom, kot sva midva, dejansko uspe in koliko časa traja, da se taka kriza prebrodi, če se.

Kaj lahko vsakodnevno naredim za moj zakon, da uspe? Lahko zamere, ki so se prikradle med naju, premostiva?

Skratka, vem, kup vprašanj in vesela bom vsakega odgovora.

Spoštovani,

Iz vašega pisma je zaznati veliko dvomov in vprašanj, koliko energije vložiti v zakon, v katerega v bistvu ne verjamem več, vsaj ne v celoti? Je res, da se splača »potrpeti« in se truditi naprej. In kakšno možnost imam, da uspem, da nama uspe?

Pretekla leta so bila stresna že sama po sebi, v kolikor je bilo tukaj tudi veliko nalog na vaši strani – selitev, prihod otroka, ohladitev odnosa, je razumljivo, da je bilo zelo naporno. Ne opraviči pa to odhoda iz odnosa. Tisti, ki naredi korak proč od naju, je prav, da ga naredi tudi nazaj, da se vrne v odnos. Tukaj je na mestu vprašanje – čutite, da vaš mož prihaja nazaj v odnos? Menite, da vaš mož čuti, zakaj se je umaknil in ob kateri čustveni stiski je klonil na način, da je zatajil vaš odnos, vas prizadel, sebe ponižal?

Na terapiji boste raziskali podrobnosti, za katere je prav, da jih postavite na mizo takrat, ko je zakon na preizkušnji. Iz te izkušnje lahko odidete močnejši, bolj povezani. Veliko parov naredi tako, če je odločitev za terapijo obojestranska in ne zgolj prisila z ene strani oz. sredstvo manipulacije z druge strani. V kolikor si zakonca želita izboljšati odnos, sta pri tem največkrat uspešna. Če ne, gresta narazen. Zelo redki so primeri, ko terapija ne reši »veliko«. Torej, da bi odnos ostal na isti globini in bi nezaupanje ostalo.

Koliko časa potrebuje par zato, da pridobi zaupanje nazaj, je odvisno od pripravljenosti biti iskren, od čustvene rane, ki je prevaro povzročila, tudi od načina terapevtske obravnave.

Da bi vi kar najbolje vedeli kaj to pomeni za vas, vam predlagam naslednje:
1. Si lahko obljubite, da boste do sebe vedno iskreni? Če ne boste vedeli, kaj čutite, boste iskali odgovor toliko časa, da boste vedeli, kaj želite?
2. Boste izrazili tisto kar čutite in boste pri tem spoštljivi? Na to, kako bo drugi to sprejel, ne morete vplivati. Vi pa lahko ohranite svoje dostojanstvo in spoštovanje, ko se izražate vi.
3. Si lahko daste zaobljubo, da ne boste pozabili nase, kljub ogromno različnim zadolžitvam, ki jih imate, tudi različnim stresnim dejavnikom in ljudem, ki računajo na to, da jih boste v oporo (absolutno so v prvi vrsti to vaši otroci, pa tudi vaš mož)?

Če vztrajate pri trikratnem DA, potem je to največ, kar vi lahko naredite zato, da rešite vaš zakon. Predlagam tudi, da zaradi sebe postopno spustite zamere in željo po maščevanju, bes in nemoč, ki se lahko pojavi ob tem, ko boste v terapevtskem procesu naslavljali prevaro.

Srečno!

Hvala za vaš odgovor. Prav gotovo lahko na vsa tri vprašanja odgovorim z da. Drugo žensko sem v večini že prebolela, ker jo vidim kot simptom, beg in ne kot razlog. Sicer me občasno še vedno prime bes in jeza, ampak so te epizode redkejše.

Vse je zelo boleče. Nekako sem prišla do spoznanja, da je moj mož sredi nekakšne krize srednjih let, ki jo je poslabšala ali celo sprožila situacija z njegovo primarno družino – težki dogodki, odnos z mamo in smrt očeta. Na to kažejo tudi določeni fizični znaki, nejevolja, vprašanja kaj bom še počel v življenju, nič nimam….Po vsem kar sem prebrala o tem, predvsem razumem, da nanj ne smem pritiskati. Včasih pa je to zelo težko, ker sem tudi jaz v svoji krizi zaradi vse situacije in sem samo človek. Želela bi se, da on stopi naprej in se bori zame in ko ne, sem razočarana.

Lepo bi vas prosila za nasvet, kako mu lahko pomagam, kako lahko pomagam tudi sebi. Najhujša mi je ta negotovost. In občutek, da bo propadlo zadnjih 20 let življenja ter predvsem ideja družine, ki mi je bila vedno sveta.

Hvala vam vnaprej za posluh.

Vse je najbolj odvisno od vas,kakšen človek ste, kako boste preboleli prevaro,( če lahko dosti pozrete,brez da se samo sebe sekirate in unicujete, drugače boste zboleli,magari psihično.) Če vam on razloži zakaj je sploh do prevare prišlo?? Zakaj se ni ob krizi bolj zamotil- posvetil raje otrokom.vsi imamo krize,samo drugi odnosi niso rešitve,vsak je odgovoren zase. (nekateri mislijo da jim razmerja ob krizah z drugimi po nekaj letih že pripadajo), namesto da bi se več otrokom in družini posvetili in se celo pogovarjali o tem..

od vas je odvisno nadaljevanje,(jaz nisem zmogla nadaljevati razmerja,preveč so me ta skivanja in laganja bolela,da bi lahko to požrla,in ob tem samo moje delo in skrbi in njegovo neposvecanje otrokom.) Pa je sedaj lažje vsaj v obraz mi več ne laže.