Zanima me vaše mnenje in ali je vredno…
S partnerjem sva se razšla. Ni mi povedal kaj točno je bil vzrok, da ga je privedlo do tega, da mi je lepega dne rekel, da ne more več. Ko sem ga vprašala, če sem naredila kaj narobe in če lahko rešiva odnos je rekel, da ima on pri sebi težave in da jaz nisem kriva nič. Nikoli ni kazal, da bi bilo med nama kaj narobe zato mi je to še večji šok in razočaranje. Povedal mi je, da ima težavo, da ne zna nobenemu reči ne, in da se zapoira in da bo očitno vedno tak. To, da je vedno vsakemu pomagal tudi, če mu ni bilo ok sem opazila in ga tudi povprašala o tem pa je vedno rekel, da bo okej in spet je blo vse super naprej. Rekel je, da me ima rad, se mi prvič zjokal in rekel, da mu je žal, da je zaradi njegovih problemov nastradalo najino razmerje. Ko sem ga vprašala, če dopušča kanček možnosti, da se spet zbližava je rekel, da ne vidi tega in se opravičeval.
Rada bi mu pomagala zato sem mu tudi povedala, da bom stala ob njem, če bo karkoli potreboval, rekel je, da se lahko vidiva in slišiva. Ko sva se po parih dneh dobila brez joka in se pogovarjala na splošno o stvareh v življenju je pogovor tekel in tekel ni zmanjkalo besed. Ko sem rekla če greva je rekel, da naj še malo počakam (dobila sem filing, da mu je okej, da sva skupaj n se odkrito pogovarjava). Ko me je objel se je tudi spomnil dveh krajev kjer sva bila in rekel, da mu je bilo lepo.

Želim si, da ljubezen ponovno zaživi, ker se čuti, da se vez ni izgubila. Mi je jasno, da to ne pride čez noč. Menite, da je ok, če ga pokličem za kavo in počasi spet gradiva nek odnos z ogromno pogovarjanja in iskrenosti in seveda brez pritiskov za ponovno vrnitev na skupno pot?
Menite, da je vredno vztrajati?

vesela bom vaših mnenj takšnih in drugačnih.

Spoštovana nevem324,

žal mi je, da ste se pred kratkim razšli s partnerjem. Čutiti je, da vas to boli, da ga pogrešate in imate še vedno radi, kar je povsem normalno. Težko razumete kaj se je v njem dogajalo, da se je odločil za razhod, saj o tem običajno ni govoril. Sami ste doživeli kar nek šok, saj česa takšnega niste pričakovali. Težava, ki se je sam zaveda in se kaže pri njem, je njegova ustrežljivost in posledična nezmožnost postavljanja zase in prepoznavanja kaj on želi in česa ne. To je resna in globlja težava, s katero bi bilo potrebno delati terapevtsko. Partner ima verjetno občutek, da mora narediti to, kar mu rečejo. Zelo verjetno je bil kot otrok priden in ubogljiv, saj je doživljal, da je na takšen način sprejet, vendar ima takšna vzgoja, ki je za starše najlažja, za otroka pogubne posledice, saj v resnici njega kot osebnosti sploh (še) ni. V terapevtski praksi opažam, da tega še zdaleč ni tako malo.  

Pripravljeni ste narediti vse, da bi spet prišla skupaj. To se mi ne zdi najboljše, saj namesto njega ne boste mogli narediti ničesar, da bi mu pomagali. Najbolj pomembno je, kaj je on sam pripravljen narediti za to, da si pomaga, da prepoznava in razume kaj se mu zgodi in se počasi spreminja v to, kar si želi in je zanj najboljše. Vsekakor mu svetujem delo na sebi s terapevtsko podporo. Morda bi bila rešitev tudi partnerska psihoterapija, ki bi se je udeleževala oba, je pa res najbolj pomembno kako se bo zase odločil on. Če je sam pripravljen osebnostno rasti in delati na sebi in vajinem odnosu, ima morda vajin odnos neko prihodnost in se morda splača potruditi in vztrajati, sicer pa menim, da se mu bo vse skupaj ponavljalo znova in znova, dokler ne bo nečesa spremenil.

Pomembni pa ste tudi vi, da pomagate predvsem sebi (sami, lahko pa tudi ob njem, če se bosta tako odločila). Tudi vi si lahko dovolite s terapevtsko podporo spoznati sebe, zakaj so vam takšni partnerji privlačni in kje se »zatakne« z vaše strani, da se izognete morebitnim  podobnim razočaranjem v prihodnje. Če boste želeli zgolj pomagati partnerju in ne prvenstveno sebi (kar ne pomeni, da njemu ne morete doprinesti pri njegovem razvoju), vas bo lahko, ko si bo dovolj opomogel, zavrgel, česar pa si gotovo nihče ne želi.

Najboljše je, da se resno pogovorita, ugotovita kaj sta pripravljena narediti vsak sam zase in kaj za drugega in vajin odnos, ter se na podlagi tega odločita kako naprej. Brez terapevtske podpore pa zaradi mnogo globljih podzavestnih dinamik z obeh strani, žal skoraj zagotovo ne bo sprememb.

Želim vam čim bolj prijazne dni in vse dobro.