Pozdravljeni! Zanima me vaše mnenje.

Mlada mamica dveh punčk starih 3 in 5 let, se je odločila iskat kariero v vojski. Tej odločitvi je sledilo 1,5 mesečno usposabljanje z vikend odhodi domov. Dogovor je bil da gre za rezervistko in bo delala polovični delovni čas 4 ure zaradi malih dveh. Po usposabljanju je sledil šok, vojska jo je popolnoma zasvojila. iz obljubljenih 4 ur je takoj prešla na redne 12 urne nočno dnevne turnuse takoj po turnusih pa je začela hodit v njenem prostem času še na rekreacijo in športanje s svojimi vojaškimi kolegi po več ur tudi do 8 ur skupaj in hodit domov proti večeru….to se je še stopnjevalo in je odšla na enotedensko služenje v enega od vojaških objektov…medtem je znova v prostem času uhajala na razna usposabljanja tudi ob nedeljah. potem pa se je šele začelo. najprej znova enotedenski tabor v hribih, potem pa v tem mesecu kar štiritedenska odsotnost z vikend odmori. vmes se po par dni skupaj niti ni javila in sporočila kako je in ni sploh izrazila skrbi za mali dve. Starejša 5 letna vsaj na zunaj ne kaže da jo pogreša, z malo 3 letno pa so težave večje. Vsako noč se zbuja in po 1 uro do 2 uri joka, hlipa in kliče mamico…ne jaz ne babi jo ne moreva pomirit oziroma zelo težko dokler od utrujenosti od joka ne zaspi. v vrtcu so začele vzgojiteljice opozarjat da imata obe mali probleme. manjša je ves čas žalostna in se umika v kot, še za svoj rojstni dan ni želela praznovat, starejša pa postaja čedalje bolj agresivna….ko jo prosim naj prekine s temi odsotnostmi vsaj za kako leto ali dve da mlajša malo zraste, pravi da ne želi prekinit njenega usposabljanja, ki ga je sedaj začela in poteka na vsake 4 leta. problem pa je še, da ko bo tega usposabljanja konec bo postopoma nastopila funkcijo kjer bo teh odsotnosti še več, tudi po mesec in več skupaj ter po več mesecev na leto. tudi meni kot partnerju to ne odgovarja in si ne predstavljam živet v takem odnosu kjer bo žena ves čas, tudi nenapovedano odsotna po več dni tednov mesec skupaj. Ko ji to omenim in ji postavim izbiro ali en korak v njeni vojski nazaj ali družina, bi želela oboje…ne želi se odpovedat ne enemu ne drugemu…pozivam jo, da naj če že ne zaradi mene in naju vsaj gleda na mlajšo hči a mi odvrne da jo s tem hočem le prizadet in ji vzet njeno veselje in srečo ko se je končno našla nekje kjer ji ustreza.Pravi da ji je fajn ker ji ni treba delat oziroma športa in za to še dobro plačana….kje pa je družina?

Spoštovani Poprck,

najprej se vam opravičujem za dolgo čakanje. Hvala za vaš post, iz katerega lahko najbolj razberem vaše nezadovoljstvo in jezo na ženo, ki se, poleg skrbi za otroke, zazna iz vašega pisanja. Čutiti je, da doživljate veliko občutka nemoči, da ste si vajino partnersko in družinsko življenje predstavljali drugače in da razočarani, jezni  in sami ostajate z bremenom skrbi za otroke. Čutiti je, da se z njo ne morete dogovoriti oz. jo prepričati, da bi spremenila svojo odločitev. Želite, da razumemo vaš nezavidljivi položaj, in presojamo ženin odnos do  vas oz. do otrok. Teži vas pričakovanje ženine še večje odsotnosti, kar posledično pomeni za vas še več obveznosti. O sebi niste napisali veliko, domnevam, da ste tudi vi nekje zaposleni.  

Žal mi je, da  se je v partnerki prebudila želja po iskanju svoje poklicne poti in karieri ter iskanju same sebe, ob verjetno ne najbolj pravem času. Hčerki sta še majhni in jo pogrešata, na to vas opozarjajo nočna prebujanja, zapiranje vase, agresivnost oz. umikanje v žalost, kar opažajo tudi v vrtcu. Žal mi je, da otroka tu zagotovo čutita primanjkljaj varnosti, povezanosti in mamine prisotnosti, morda doživljata tudi zapostavljanje, odrinjenost, zanemarjanje…  Vprašanje je kakšen odnos ima partnerka z njima, ko pride domov in če oz. na kakšen način jima poskuša dati kar največ  sebe v tistem času, ko je prisotna. In seveda koliko se lahko tudi v odsotnosti zanima zanju, ju s sodobno tehnologijo pokliče, sprašuje, opazi…  Vprašanje je koliko lahko vi pomirite otroke, če ste jezni na ženo in  nezadovoljni z njeno novo izbiro, če in koliko uspeta vidva sodelovati kot starša,  koliko odgovornosti ona sprejema in na kakšen način ji vračate odgovornost, koliko se lahko pogovorita, po možnosti brez izsiljevanja…  Tu je še veliko vprašanj, pri čemer lahko  stvari le predpostavljamo oz. domnevamo, kar pa ni merodajno, manjka pa tudi njen pogled, pogled iz drugega zornega kota.

Zdi se mi, da  si kot mož in oče težko predstavljate združevanje  partnerkinega specifičnega poklica z družinskim življenjem, saj res namesto mame vi otrokom ne morete dajati materinske ljubezni. Lahko jima daste le očetovsko. Odpre se tudi vprašanje vajinega partnerskega odnosa in slišanosti, začutenosti drug drugega in podlag, ki jih prinašata v vajin odnos… Čutiti je, kot da ste se znašli v začaranem krogu, pri čemer naj bi bil, če sem prav razumela, vajin prvotni dogovor o krajšem delovnem času, potem kar enostransko spremenjen in  se počutite zmanipulirani in izigrani. Težko je presojati  oz. tega tudi ne morem.

Spodbujam vas, da se skušate z njo pogovoriti, ji predstaviti svoja pričakovanja, možnosti in vaš oz. njen vpliv na otroke. Svetujem vam, da si po možnosti  poiščete/ta terapevtsko podporo, kjer bi lahko konkretneje osvetlili vašo oz. vajino stisko.

Vse dobro vam želim.