Imam tri hčere, čudovite, pridne. Z občasnimi izpadi, a se uredilo vedno. Krize so pač del življenja. A ta zadnja kriza še traja in traja. Nikakor ni videti konca.

Pred časom je starejša hčerka zanosila. Bilo je ogromno veselje v hiši. Nato šok – plod odmrl v  tretjem mesecu. Potrebovala je kar ogromno časa, da je prebolela oz sprejela.  Lani poleti je zanosila srednja hčerka.  Starejša je pa…. Se je popolnoma obrnila od celotne družine. Niti besede izrekla, niti v istem prostoru ni želela biti. Popolni ignor. Smo mislili da se bo umirilo, a se ni. Pogovor, nasvet…Nič ni zaleglo, vsi smo bili nesramni, nerazumevajoči.  Naj jo pustimo, bo že obdelala pri sebi. OK, smo spoštovali željo, dovolj je stara. Ampak to sedaj pa je že bolano. Srednja hčerka je že rodila, njena sestra (torej moja ta starejša hčerka) otroka ni niti videla, je sicer zmogla sporočilo poslati, brezosebno, kratko. To pa tudi vse. Niti otroka pogledat, niti povprašat kaj kako….NIČ. Pa hodi kolegicam pazit njihove otroke, cartat, ni da ni. Lastnega nečaka ne zmore niti pogledati. Vsaj vtis je tak. In tole ja dodobra načelo celotno družino, predvsem mene, ter mlajšo hčerko, ki je v poznih najstniških letih ter občutljiva dušica. Saj srednjo tudi ubija odnos sestre, a na srečo ima polne roke dela, ter jo to zamoti. Mene bo pa psiha pokopala. V vseh mesecih hčerine nosečnosti ter tega težkega stanja v hiši sem pokasirala ogromno ran na želodcu, sveže, zaceljene, bakterijo helikobakter, shujšala – ni da ni. Tudi starejša hčerka je očitno v krizi, kajti tudi njej je zdravje popolnoma odšlo, in že tako ni bila zdrava.

Očitno odnosov ne bo možno zakrpati, glede na trajanje te krize. Takšen vtis sem dobila. Jaz sem iz žalosti v jezi, pa spet koliko toliko. Nato spet začaran krog – jeze, žalosti. Samo tisto majhno bitjece ti da neko voljo, da morda nekoč pa le bomo skupaj…. A nato spet kriza, ko ne vidiš izhoda, ko si želiš samo zaspati in da te več ni. Vem da ne bi smela tako razmišljati, ampak obup dela svoje. Nisem v stanju pomagati do vsaj malce prijateljskega odnosa v družini. A vidi se, da je stanje načelo prav vsakega izmed nas – ožje ter širše. Ko moraš paziti kaj rečeš pri kom. In zdaj – zdaj pa nas je dala hčerka vse na popolno ignoranco. Ne pokliče, ne pride na obisk – nič. Enkrat sem jo kontaktirala – naj jo pustimo, ko bo pripravljena. Ja po enem letu še ne boš, potem ne boš nikoli. Strokovno pomoč je zavrnila, ker ni nora. Sama pa očitno ne bo zmogla menda.  Res sem na koncu z živci in trpimo vsi – zaradi starejše hčere ter zaradi mojih živcev, ki me vsake toliko sesujejo. Kaj storiti, narediti pri odraslem človeku, ki potiska v prepad sebe ter druge? Moj otrok je, ne glede na odnos, ampak tole obnašanje pa ne dovolim – ne do sebe ne do sestre ter njenega partnerja. Je kaj upanja na rešitev, lahko čas še kaj naredi pozitivnega? Ker moj vtis je, da čas bo prinesel še samo večji razkol, ker se bo s časom poglabljala vrzel, ne pa se krpala.Hvala

Ojej! Pri nas podobno. Razlog sicer drug, a ustvarila ga je sama. Ko je takrat prišla domov na obisk, je imela nek “čisto mimo izpad” in prekinila vse stike z nami. Že po izpadu smo bili v šoku, po tem, kako se zdaj obnaša, pa še bolj.

Zdaj smo po urah in urah premlevanja vsi enotnega mnenja, da je še nekaj zadaj, kar hoče prikriti. Nekaj s partnerjem ali kaj, kar jo je pahnilo v krizo. Zato me skrbi zanjo še s tega vidika in imam identične težave s počutjem in živci kot ti.

Mislim, da bi lahko tudi pri tvoji hčerki bilo še kaj zadaj. Ker da sestri ne bi privoščila zdravega dojenčka – to bi bil neopravičljiv egoizem!  In ravni sestri, drugim pa ja…
Praviš, da drugim celo pazi otroke? To je še dodaten dokaz, da stvar ni v tem, da ne bi mogla preboleti izgube oziroma, da zdaj ne bi bila v stanju prenesti otrok…

Z mojo pogovor ni mogoč in samo čakamo, da jo mine tako, kot je prišlo…

Držim pesti za vas!
Vse dobro!

Kriza487, pozdravljeni!

Se opravičujem za pozen odgovor, sem spregledal sporočilo. Upam, da boste prejeli odgovor.

Vas slišim, da vam je težko. Sprašujete se kaj se hčerki dogaja, da se tako vede. Kaj je razlog vam lahko pove samo ona, vendar kot pravite, ni pripravljena.  Možnih vzrokov za njen odziv je več. Lahko si predstavljam, da smrti ploda še ni predelala in je to lahko delni razlog za njeno izolacijo ali pa, da je ob dogodku prišla v stik s svojimi nezavednimi nepredelanimi vsebinami. Tudi v odnosu znotraj družine, kar je lahko povzročilo tudi zamere, zavisti, sramu ali kakšnega drugega intenzivnega čutenja. Morda pa je kaj drugega.

Se bom obrnil še na vas in vaše doživljanje. Vam je zaradi dogajanja zelo težko. Pravite, da vas bo vaša psiha celo pokopala. Imate tudi že telesne poškodbe. Vedenje vaše hčerke ne more biti v vaših rokah, čeprav bi si to nekje želeli. Lahko pa raziskujete in razrešujete sebe in svoje odzive.

Na nek način si z “ustreznim vedenjem” vaše hčerke pomagate lajšati svojo stisko. Vaše hčerke so vaši otroci, so pa tudi neodvisni posamezniki, ki imajo pravico do svojega čutenja in vedenja in, ki niso samo “čudovite in pridne” kot ste zapisali.

Ko sem pričel brati vaše sporočilo sem sprva pomislil, da imate tri majhne otroke. Morda jih tudi tako doživljate – kot male otroke, ki so še v vašem skrbništvu in v vašem vodenju?

Čutiti je, da otrok nočete spustiti in kot, da so del vas – če oni ne bodo v redu (v skladu z vašim pričakovanju in potrebami) potem tudi vi ne boste dobro. Zato se morajo vesti v skladu z vašimi potrebami. Ljudje smo v večini neozaveščeni. Mislimo, da delujemo zavestno pa vendar je velika večina naših doživljanj in ravnanj povezano z našo podzavestjo. Ponavadi gre za naše nezavedne procese, ki jih sami težko ozavestimo. Tudi zaradi zaščite sebe, saj pri sebi najtežje vidimo “slabe” oz. nam nesprejemajoče dele sebe.

Ravno zaradi naših slepih peg potrebujemo neko tretjo osebo, po možnosti strokovnjaka psihoterapevta, ki nam pomaga prihajati bliže jedru naše “čebule”, ki se počasi lupi, plast za plastjo. S tem prihajamo v stik z življenjem bolj realno. To je lahko tudi bolj boleče, je pa pristno in manj nevrotično.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Japkica, pozdravljeni!

Morda si želimo, da so drugi samo “dobri” in, da čutijo samo “dobro” in, da drugim želijo samo “dobro”. In seveda, da je sprejemljivo za druge, da smo mi samo “dobri”. Vsi ljudje smo “dobri” in “slabi”. Imamo pestro doživljanje in življenje Pomembno je, da lahko to drug pri drugem sprejemamo.

Če na primer, otrok čuti, da starš njegovo “slabo” doživljanje ne sprejema in odobrava, bo zatrl sebe in sčasoma tudi izgubil stik s seboj. Čutil bo, da starš ne zmore njegovih doživljanj in bo s tem zaščitil starša in tudi sebe. Saj se bo ustrašil, da bo starša zato poškodoval in izgubil. S tem pa si bo ustvaril težave pri doživljanju sebe in drugih in bo težave primoran skozi zapleten in dolgotrajen proces razreševati skozi svoje življenje.

Tudi če je to res in sestra ne privošči dojenčka, to ni nesprejemljiv egoizem, ampak tako pač je. Lahko je zavistna, tekmovalna ali je kaj drugega. Morda pa se je zaprla zaradi tega, ker čuti, da ne bi bila sprejeta s svojim “nesprejemljivim” čutenjem.

Tudi v vašem primeru lahko “čisto mim izpad” govori o nečem smiselnem, ampak morda je niste pripravljeni slišati. Morda bi vam bilo lažje, da je težava nekaj v povezavi s partnerjem in ne z vami?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj