Pozdravljeni.

Za magistrsko nalogo sem se odločila, da bom raziskala eno izmed večjih tabu tem. Zanima me namreč tema obžalovanja materinstva. Medtem ko je za veliko žensk materinstvo nekaj lepega in izpolnjujočega, pa je za druge simbol popolnoma nekaj drugega. Iščem torej ženske, matere, ki bi, če bi danes s temi izkušnjami, ki jih imajo, izbrale popolnoma drugačno življenje – življenje brez otrok. Predvsem me zanimajo razlogi za to, izkušnje materinstva, ovire, s katerimi se srečujete, zakaj ste se odločile za materinstvo, je bilo to prostovoljno in ste si želele otrok, ali ste morda poslušale partnerjeve želje … Vsaka zgodba in občutki so vredni poslušanja brez obsojanja. Sama sem namreč 24-letno dekle, ki si otrok ni nikoli želelo, in ki vidi, da nas družba kljub lastnim željam vse prevečkrat usmerja v smer/življenje, ki ga nočemo. Rada bi odprla pogovor in pokazala, kaj lahko povzroči tovrstno usmerjanje.

Veselim se vseh, ki bi si želele sodelovati v anonimnem intervjuju, in vas naprošam, da se mi javite na [email protected]. Seveda pa je tema odprta tudi za razpravo tukaj. 🙂

Človekova osebnost je skupek mnogih podoseb, ki jih med drugim ponotranjamo tekom našega življenja (starši, učitelji, ‘družba’, …).

Lahko rečemo, da naša osebnost sestoji iz avtentičnih delov (podoseb) in ponotranjenih delov (podoseb).

Strinjam se, da nas družba (vrtci, šole, starši, mediji …) usmerja v življenje, ki ga nočemo. Pravo vprašanje, ki pa si ga želiš zastaviti sebi (preden bo prepozno), pa je: kateri del moje osebnosti ne želi otrok? Avtentičen ali ponotranjen. lp

Trenutno je popolnoma nepomembno, kaj mislim sama. Želim zgolj najti ljudi, ženske, ki so se odločile za pot materinstva, danes pa bi na vprašanje “Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se še enkrat odločila za otroka?” odgovorile z “Ne.”