Vecer,

Ko sva se spoznala  je bil zasvojen s pornografijo. To seveda nisem ugotovila takoj na zacetku, ampak cez cas. Spoznala sem ga ko je bil na dnu, ko ni imel ničesar. V najin odnos sem vlozila kolikor se je vložiti dalo. Pomagal sem ga dvigniti spet na noge, podavnati dolgove, mu nasla službo. Kmalu je postal res urejen, lep, samozavesten moški… Je pa meni zaradi njegove cisteven nestabilnosti in odvisnosti od pornografije padla samozavest in samopodoba.

Kmalu sem zanosila, prosila da preneha z buljenjem drugih žensk, s fantaziranjem o njih, ko je z mano, ko sva intimna, saj sem vendar noseca z njin.pa zal ni nic pomagalo. Pomagalo je le rojstvo najinega otroka.

Zdaj tega ne pocne vec, jaz pa se ne morem pobrat. Ne morem pozabit, kaj sem prestajala v nosečnosti. Res se trudim. Vse bi dala, da bi pozabila, odpustila pa ne znam.

Kako naj pustim vse za sabo? Ali je edina resitev odhod?

Lp

Spoštovana Negotova33,

razumem, da ste še vedno močno razočarani, prizadeti in ponižani ob spominih na partnerjevo nespoštljivo vedenje v vaši nosečnosti. Boli vas njegov način, ko vas ni postavil na prvo mesto v njegovem življenju, pač pa je nadaljeval z neprimernim gledanjem drugih žensk, fantaziral o njih in vse to vnašal v spolnost in odnose z vami. Tu ste gotovo čutili tudi sram in gnus, ki bi ga moral začutiti on, pa s tem niti pod razno (še) ni prišel v stik (in morda tudi nikoli ne bo, še zlasti, če se ne bo zavestno pripravljen soočiti s sabo). Je pa vse to nesprejemljivo čutenje ostalo na vas. Žal mi je, da ob tem trpite in podoživljate vedno znova ta nespoštljiva, gnusna vedenja, ki vas žalijo in razvrednotijo. Domnevam, da ste mu vse to že tudi poskušali povedati, pa ni nič drugače.

Prepričana sem, da je partner še vedno zasvojen s pornografijo, saj se zasvojenosti ne da odpraviti kar tako, je precej močnejša in globlja dinamika spodaj kot si jo lahko predstavljamo. Morda je samo začel bolj skrivati, ker vidi, da vam ni sprejemljivo. Žal vam moram povedati, da partnerka oz. otrok običajno nista dovolj dobra motivacija, še posebej, če se ni ON SAM odločil in konkretno delal na odvajanju od zasvojenosti in konkretno delal na sebi v smislu prepoznavanja vzrokov in osebnostne rasti. Kot ste opisali, ste večino pri njegovem reševanju in spravljanju na noge, naredili  vi in nisem zasledila niti enega stavka, ki bi nakazoval njegovo odločenost, da se poda v raziskovanje in spreminjanje samega sebe. Še več, to mu niti ni bilo potrebno storiti, ker ste nehote  vse naredili namesto njega – tu se odpre delo na sebi pri vas.

Kaj naj vam rečem? Na vašem mestu bi si poiskala dobro individualno psihoterapijo zase. Enako bi si moral on sam poiskati neko konkretno obliko odvajanja zasvojenosti in tudi psihoterapijo zase, sicer ne bo nič drugače. Eventuelno bi bila morda rešitev tudi dovolj dolga partnerska psihoterapija, vendar vas moram opozoriti, da se ne pustite zavesti njegovemu morebitnemu nesodelovanju in izmikanju. Verjetno  tudi brez odvajanja zasvojenosti in NJEGOVEGA SPREJEMANJA ODGOVORNOSTI zase in za svoje vedenje ne bo šlo. Vse to so dolgotrajni procesi in v prvi vrsti stvar odločitve in motiviranosti posameznika, ki pa ima svoje globoke korenine že v izvornem družinskem sistemu in zgodnjem obdobju razvoja. Torej konkretno: ON SAM BI MORAL ZAČETI DELATI NA SEBI, v kar pa ga ne bo mogel prepričati prav nihče. Pot je dolga in zahtevna.

Sprašujete, da ne zmorete oz. ne znate odpustiti. Po moje sploh še nista tam. Kaj on stori, da bi mu vi  sploh lahko začeli odpuščati (čeprav je to ali mu boste  lahko kdaj odpustili odvisno od vas in vaše prizadetosti…)? Koliko in na kakšen način se on trudi s svojim odgovornim vedenjem in iskrenim pogovorom upravičiti morebitno zaupanje? Priznava svoje neprimerno vedenje? Se zaveda svoje odgovornosti? Začuti kako vas je prizadel? Vas prosi odpuščanja? Kako skuša popraviti krivico, ki vam jo je prizadejal? Ali vedno znova lahko razume in čuti vašo stisko…? Predvidevam, da tega ni in zato ni nič narobe, če mu (še)ne morete odpustiti.

Vem, da je z majhnim otrokom in tem, da ga imate radi težko. Dobro razmislite ali si želite še naprej takšnega življenja, saj se samo od sebe ne bo nič spremenilo. Žal moram reči, da v opisani situaciji za vaju z otrokom ne kaže najboljše. Ne glede na vse vam svetujem delo na sebi s pomočjo psihoterapevta in ko boste dovolj močni, se boste lažje odločili kako naprej.

Vse dobro vam želim.