Pozdravljeni.

Sem v razmerju že dobri dve leti. Imela sva že prej vzpone in padce, a vedno sva bila iskrena, se pogovarjala, drug drugemu bila prioriteta, imela skupne cilje, da si bova v bližnji prihodnosti ustvarila dom in družino.

V decembru pa sem prvič doživela epileptični napad. Ko so me reševalci zbudili, nisem vedela, kdo sem, kje sem in kaj je bilo, sem pa vedela, da želim obvestiti partnerja, d aga ne bo skrbelo. Takrat sem je v trenutku usedel v avto in peljal krepko čez omejitve, da bi bil čim hitreje na urgenci…

Prvi teden je bil partner v veliko podporo s pozitivnimi mislim, s klici in smsi iz službe, da me je preverjal, kako sem, me miril, da bo vse v vredu… Skratka pozoren, ljubezniv in čudovit. Potem pa se je čez noč spremenil in ga ne jaz, ne družina in ne prijatelji ne prepoznamo več. Drugi teden po napadu se mu je začel njegovi dvotedenski kolektivni dopust. Ker ga nisem s svojo bolniško omejevati, sem mu rekla naj gre na pijačke s prijatelji brez mene. A on se je kar naenkrat začel družiti samo z enim prijateljem, s katerim nista imela stikov več let. V času dopusta sta se s tem prijateljem družila vsak dan po 2-4 ure. Od novega leta naprej, ko sem na podlagi eeg in mr glave ter dveh nevroloških pregledov, izvedela, da je šlo res za epi. napad in da moram jemati tablete ter ne smem za volan, pa je šlo najino razmerje samo navzdol. Kar naenkrat so ga začeli motiti moji klici in smsi. Ko se je dopust zaključeval, je rekel, da po službi ne bo več hodil na pijačke, a delal je obratno. Prišel je domov, se stuširal, mogoče najedel in potem takoj na pijačo s tem prijateljem. Opustil je fitnes, za katerega je včasih dihal. Slabše spi, malo jé. Razpoloženje niha, predvsem pa je jezen, žaljiv, tih, nezainteresiran… Ko je doma, visi na telefonu, povsod ga nosi s seboj in ne pusti da pogledam na njegov telefon (pred napadom sva vedela vsa gesla, si izmenjevala telefone…). Ko ga kaj lepo vprašam, izbruhne. Očita mi bolniško, misli, da sploh nisem imela napada, da brezveze da jemljem te tablete… In da seveda čeprav sem doma, nič ni od mene – pa vsak dan dobi kosilo, oprana oblačila… Pravi, da mu je vseeno zame, narazen ne bi šel, ker “je vse v redu” in “nične manjka”.  Pred dnevi sem zasledila solzne oči in solzo na licu… Ko je videl, da sem to opazila, je takoj pogledal stran in rekel, da le “prehlajen”. Pravi, d ame ljubi. Poljubi so, a če sem jaz pobudnica. Do seksa mu ni. Do vseh je slabe volje, s tem prijateljem pa nasmejan, zgovoren in sproščen. Rekel je, da mu trenutno te pijačke pašejo.

Najprej sem mislila, da me vara… Zdaj pa mislim, sploh po solznih očeh, ki sem jih pri njemu prvič videla, da skriva bolečino. Je mogoče, da beži stran od mene in se me izogiba zaradi tega? Je mogoče depresiven? Ali je možno, da je bil moj napad preveč za njega, saj sem bila jaz vedno močna, stabilna in pozitivno naravnana v najinem razmerju? Odpreti se mi noče, a kot sem že omenila, je popolnoma drugačen do nas vseh, razen do tega novega prijatelja. Prosim za pomoč. Kaj naj naredim. Nočem ga izgubiti. In vsi si želimo njega nazaj.

Hvala!

Spoštovani Sunshine340,

ker je minilo že kar precej časa od vašega dne pisanja, ste med tem časom najverjetneje že prišli do številnih odgovorov s strani vašega partnerja oz. glede vajinega odnosa. Težko je podati točen odgovor na vaše vprašanje, zakaj se je partner nenadoma spremenil. Lahko je vse, kar že sami domnevate. Zagotovo pa to ve samo on, kar nosi in čuti v sebi, in to lahko ugotovite preko pogovorov z njim. Vsekakor bi rekla, da so možnosti glede partnerjevega vedenja lahko povezane z različnimi vzroki, je pa dogodek v zvezi z vašim epileptičnim napadom v partnerju najverjetneje sprožil ogromen val občutkov strahu, šoka, negotovosti, nemira, morda tudi vprašanj, vezanih na prihodnost. Dogodek je tudi tisti, ki je sprožil in pretresel vajin dosedanji odnos, vajino razmišljanje, vedenje in čustvovanje. Zdi se, kot da v vajinem odnosu že dlje časa številna vprašanja ostajajo brez odgovorov v smislu, da se tako vi, kot tudi vaš partner, sprašujeta o marsičem, se soočata z različnimi mešanimi občutki, zmedo, krivdo, nemočjo, strahovi, dvomi idr., a ostajata nepomirjena. Ta dogodek vidim tudi kot nekaj, kar želi vajine dosedanje ustaljene navade, odnos, monotonost, zmedo, morda samoumevnost prevetriti z namenom, da se zaustavita, se prizemljita, si vzameta čas in se iskreno pogovorita o vama, o tem, kako se počutita drug z drugim, kako stabilen je vajin odnos, kakšne so vajine želje o prihodnosti, kje sta zdaj in kako želita naprej. Da ustvarita podlago za iskrene pogovore o tem, kako se v resnici počutita, kaj pogrešata, kaj bi si želela, sta zadovoljna, srečna… Odgovori vedno prinesejo varnost, ne glede na to, kakšni so. Namesto bega in umikanja k drugim bo veliko bolj smiselno soočiti se drug z drugim. Bežanje, zanikanje, pretvarjanje, sprenevedanje, umikanje… , vse to jemlje ogromno energije, ostaja neovrednoteno, neslišano, ni pa prava smernica za ureditev odnosa. Morda je zdaj resnično čas, da se opogumita in odločita ter se iskreno pogovorita o vama, da prideta do zadovoljivih odgovorov. Skratka, naredita tisto, česar vaju je najbolj strah, s tistim se soočita.

Srečno na vaši poti želim.

Barbara K. Novak, zak. in druž. ter.

kaj pa če je že od vsega začetka bil ped**. In je sedaj samo vse to prišlo na svetlo. Pa se druži s prijateljem. Bolj bi razumel, da bi si našel kakšno prijateljico. Pa njej jokal kako je ubog, ker je žena bolna.

Mislim, da nima tukaj pri tem tvoja epi kaj bistvenega s tem kar se dogaja pri njem. Napisala si, da sta spet v kontaktu s prijateljem s katerim nista imela stikov več let. Po vsem napisanem sklepam, da gre pri njima za več kot prijateljstvo. Ja, tudi moški se zaljubijo v moške, to ni nič kaj takšnega, niti ni tako redko kot si mislimo. Zanimivo bi bilo videti, kakšna sporočila skriva na telefonu. Tista solza zna biti, da je v precepu, kaj storiti- ostati s tabo ali z njim.

Kaj pa,če so se mu z pojavom epileptičnih napadov razblinile sanje? Mogoče si je v bližnji prihodnosti želel otroka z tabo in zdaj misli,da sanj zaradi tvoje bolezni nebo mogel uresničiti? Pogovorita se v tej smeri. Mogoče mu je prijatelj beg iz realnosti pobeg od tebe. Mogoče potrebuje čas zase,da se nekaj časa ne vidita,ne slišita,ne pišeta,da predela stvari v sebi…

Ne zna se nosit s takimi situacijami in beži, strah ga je. Po pomoč pojdita.