Pozdravljeni.

Nekaj mi ne gre v račun, pa mogoče več glav več ve. Odnos starš/ odrasel otrok. Načeloma se govori, da smo hčerke bolj nedorasle in vezane na mamice, samo kaj ko zadnje čase doživljam to pri moškem spolu. Odkar sem šla od staršev sem v najemih seveda, več ali manj vedno še kakšen cimer zraven. S totalno neurejenim odnosom v svoji familiji. Zadnja taka stvar. Jaz blizu 30, xy mlajši eno leto, prišlo do nesporazuma, komot bi se rešilo. Na koncu je klical svojega skoraj 70 očeta, da naju je oba nahrulil po zvočniku. Amm, kako prosim? A kaj je rekel oče “očitno nista za skupaj, pejta vsak v svojo sobo in se nikoli več ne pogovarjajta”. Skoraj bi me vrglo na rit. Mislim bravo fotr, glihkar si sinu preprečil, da zdravo reši odnos. Saj ne da ga fort dnevno nadira po telefonu. Za vsakoooo malenkost…. Patološki odnos, vem. In žal ne prvi, ki ga osebno poznam. Poznam še 24 letnega fanta in 38 moškega, oba bežita v droge, da pozabita sfaljen očetovski odnos in “mam ki jih ni”. V čem je fora res? Kaj ni nekoč veljalo, da se ravno sinove hitreje postavi na lastne noge?  Kaj sploh lahko naredim jaz ko sobivam z nekom? Seveda mi ni vseeno, sem tudi jaz pobegnila iz družinskega nasilja, ampak sem vsaj prekinila patologijo. Nisem perfektna, daleč od tega. Samo ja, kaj naj poleg “pusti ga pri miru”. Bi bilo tudi meni bolje v življenju, če se ne bi obrnili stran vsi, ki so vedeli, da doma nekaj ne štima….

Prosim brez nesramnih odgovorov in mogoče v razmislek za vse, ki ste še v stiku s sinovi. Tak odnos ne škodi samo vam in sinu ampak vsem okoli.

drugo stanovanje