Pozdravljeni vsi tukaj!

Moj problem je sledec. Oba s partnerjem sva stara nekaj cez 30 let, ze nekaj let v zvezi. Nekaj mesecev nazaj sva doma povedala, da se nameravava letos porociti. Partner mojim starsem ze od vsega zacetka ni vsec; od popolnoma povrsinskih stvari, kot so izgled (partner je namrec manjsi od mene), do karakternih lastnosti itd. To, da jim partner ni vsec, ni zgolj in samo omemba tega, ampak izvajanje psihicnega pritiska name s stavki, kot so, da bodo zaradi mene zboleli, da bo poroka najhujsi dan v njihovem lajfu, da si bom totalno pokvarla lajf s tem, da bom nesrecna,… Namesto, da bi uzivala v pripravah na poroko, imam nocne more o njej, sploh ne vem a ima smisel izpeljat to stvar ali bo totalna polomija zarad mojih starsev…tud ce odmislimo poroko, odnos do njega bodo vedno imeli isti.

Poskusila sem se ze nestetokrat pogovorit z njimi, na lep nacin. Nic ne zaleze. Da popolnoma odrezem starse, mi je nepredstavljivo, ker jih imam rada. Po drugi strani teh pritiskov vec ne zdrzim, vpliva na moje zdravje, na mojo psiho. Bila sem ze pri psihoterapevtki, prebrala ogromno knjig, delam na sebi, ampak resitve iz tega preprosto ne vidim. Zavedam se, da starsev ne morem spremeniti, spremenim lahko le svoj odnos do situacije, ampak enostavno ne znam kako.

Prosim vas, kogarkoli, ki je bil v podobni situaciji ali ima kakrsenkoli dobronameren nasvet, za pomoc. Sama vec ne znam naprej. Hvala🍀

Hvalezna bom tudi, ce se komentarjev, kako grozni starsi so, vzdrzite.

Spoštovani,

iz vašega zapisa je videti, da vam bi prav prišlo nekaj dodatne komunikacijske opreme. V vašem primeru bi to lahko bil širši spekter sporočil po moči. Torej, da bi imeli v svojem naboru več verzij določenega sporočila: od najmilejše, blage oblike in potem kakih 7 stopenj do zelo močne oblike tega istega sporočila. Recimo od: »Neprijetno mi je kadar tako komentirata mojega partnerja.« do jeznega in glasnega »Zdajle sta zadnjič komentirala mojega partnerja na tak način!! A vama je to jasno!! Da me čustveno izsiljujeta s tem, da bosta vidva zbolela zaradi mojega partnerja!! Nikoli več!! In da mi s svojim vedenjem uničujeta pripravo na poroko!! Imam vaju rada in želim da ohranimo dobre odnose, vendar sprejmita, da sem odrasla in da je to je moje življenje. In sama nosim odgovornost za svoje odločitve in njihove posledice.«

Recimo, da bi bil to 6 nivo, 7 pa bi bil močno povečanje distance do staršev ali celo prekinitev odnosov, če ne bi spremenili svojega vedenja. Bistvo je torej, da se takega konflikta ne da rešiti na ‘lep’ način. To je normalno. Starša imata svoj interes, da bi si vi našli po njunih merilih primernejšega moža. In zdaj, dokler boste vi uporabljali blaga sporočila, bodo ta zanju imela manjšo težo kot njuna frustracija ob vaši izbiri partnerja. In bosta s svojimi pritiski nadaljevala. Drugače rečeno, ne bosta vas vzela resno. Tukaj nastopi točka, kjer vi lahko nadgradite svoje komunikacijske veščine. To je, najti ravno dovolj močno obliko sporočila, da ga bosta starša slišala in tudi spremenila svoje vedenje. To, čutiti svojo jezo in jo tudi izraziti na socialno sprejemljiv, ampak dovolj močan, način, je veščina, ki vam bo prišla prav tudi v ostalih vidikih življenja. Recimo pri vzgoji otrok.

Tak močan konflikt sam po sebi seveda ne pomeni prekinitev ljubezni s starši. Kvečjemu obratno. Za kvalitetne bližnje odnose je nujno reševanje konfliktov. Problem je edino, če ena stran nikakor ne pristane na to, da velja prisluhniti drug drugemu. V tem primeru lahko stopnjevanje konflikta res privede do ohladitve odnosov. Samo potem se odpre vprašanje ali želite imeti osebo s tako malo empatije res blizu sebe. In prestavljanje mame, ki se neprimerno vede, iz emocionalne bližine na emocionalno distanco je zelo pogost manever v psihoterapiji. To je zdrav in blagodejen del odraščanja.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić