Pozdravljene,

zanima me, če je na forumu še kakšna, ki se je odločila za ivf po 40.letu? (vem, da ni lepo spraševati po starosti, ampak naj bo tukaj izjema)

Ko čakaš v čakalnici, imaš občutek, kot da so okoli tebe vse bistveno mlajše. V očeh zdravstvenega osebja pa vidiš, kako si mislijo, saj s to pa tako nič ne bo. No, nekateri zdravniki ti to še direktno rečejo, za spodbudo. Menda z mano ni nič narobe, samo stara sem.

Je lažje, če veš, da so še sotrpnike iste starosti 😉

Lp

@ empatka: Jaz. Ravno danes zaključila prvi postopek. Po punkciji. So me poklicali, da celica ni bila zrela za oploditev. Sem imela modificirani spontani ciklus. 

jaz bom februarja 40. Septembra lani sem zacela s hormoni, gonal 225 in cetrotide, kratek protokol. Pridelala sem 23 celic, 10 jih je blo dobrih in oplojenih, od tega 6 prislo do petega dne in so jih zamrznili. Zdej hodim na UZ pred transferjem. Je pa to moj prvi postopek.

🙋‍♀️ Evo mene… Kmalu 40…💪😎🥳

Nimam pa jaz tega občutka v čakalnici. Se mi zdijo eni še kar starejši, predvsem moški. 🤷‍♀️ Sicer pa mi je vseeno, vsak zase najboljše ve, kako in kaj. Tudi jaz bi raje rojevala pri 30ih kot 40ih, ampak v življenju ne gre vedno vse po planu. Sem sicer upala, da bom v drugo uspela roditi tik pred to tako opevano 40tko, pa ni ratalo. Tako da sem se pogovorila sama s seboj in zaključila to razmišljanje.

Imam pa same dobre izkušnje z zdravniki… 😊

🍀🍀🍀🍀🍀

Začela postopek lani v 40. in uspešen. Pozitivno punce!

Če si želiš otroka, naj ne bodo leta problem, sploh če se še počutiš dovolj energično za ukvarjanje z malčkom. Mene so sploh čudno gledali, ker pri svoji starosti nisem želela na IVF, temveč sem želela dane poskuse (6 za prvega otroka in 4 za vse nadaljnje…) izkoristiti za IUI. Prvi IUI je bil uspešen pri mojih 37 letih (rodila pri 38-ih zdravega otroka), zdaj pa sem ravno dobro dopolnila 42 in sem po uspešnem IUI v 15. tednu.

Kako lepo slišat. 🙂 Kje si pa opravila IUI?

Obakrat v Ljubljani – na leonišču.

Se ena ki razmislja…stara bom 44 let in se sprasujem ali so postopki pri teh letih sploh uspesni ali moras imeti res veliko sreco?

je se katera toliko stara, torej krepko cez 40 let?

poleg tega me gloda tudi vprasanje ali je to sploh posteno da pri teh letih spravim na svet otrocka, kateri bo komaj sel v svet, mama bo pa stara s svojimi problemi… tako mi je hudo ampak imam slabo vest, zato ne vem sploh kaj naj. Ali pustim vse skupaj ali zacnem s postopkom (sem ze v obravnavi ampak vcasih imam tezavo ce sploh nadaljevati)…

ali imate ostale tudi pomisleke ali samo jaz kompliciram?

Tudi jaz sem trenutno 40 in v 8. mesecu nosečnosti. Je pač tako naneslo, da so leta kar stekla. Najprej tečejo, ko poskušaš, potem sem vmes zbolela, potem je pa še trajalo, da sva prišla na vrsto. In je mimogrede odteklo 5 let, jaz pa sem bila stara 39, ko sem začela 1. postopek. Aja, da ne omenjam stanja s covidom, ki je prav tako zavlekel vse te postopke, uspelo nama je pa v 3. Priznam, da se tudi sama nekoliko obremenjujem z leti, po drugi strani pa sem veliko bolj fit in energična kot marsikatera 25-letnica. Da ne govorim o miselnosti, kar se vzgoje tiče, saj menim, da imam veliko bolj pospravljeno “podstrešje” od večine mladenk. Tako da si ne delajte skrbi, nekateri prej, drugi kasneje.

Pa vendarle je med nama razlike 5 let, to se pa že precej pozna.
Seveda se zdaj tudi sama počutim fit in sposobna za vse ampak kakorkoli obrneš, let ne moreš pretentati. Starost vsakega ujame, in če samo pomislim, da bo moj otrok komaj 20 let, bom jaz že proti 70, če jih sploh bom doživela… takrat pa otrok potrebuje starša čeprav je že odrasel ampak nikakor ne še dovolj zrel za ta svet.

ali so postopki pri 44 letih sploh uspešni ali je to bolj loterija?

Seveda so tudi leta faktor, ampak na koncu gre vedno za loterijo – pač stvari se morajo poklopit, da rata. Če bi bila samo leta problem, potem na neplodnostni ne bi bilo toliko parov pod 30, kot jih je. Glede pripravljenosti na otroka pa morate seveda razčistiti pri sebi. Če niste 110% prepričani, da se želite spuščati v to, potem se raje ne spuščajte, ker boste na koncu trpeli vi sami in otrok.

Ne razumeš…. Mene mori to, da bom rodila otroka prestara in mu ne bom mogla biti dolgo mama… do otroka cutim veliko odgovornost in se zavedam da ni to samo zabava za 5 minut ampak odgovornost za celo zivljenje. Strasno hudo bi mi bilo, da bi otrok ostal sam, ker let pac ne mores prelisiciti. Staramo se vsi in otrok bo pri svojih 20ih letih imel ze zelo staro mami. S starostjo se veca tudi moznost razlicnih bolezni cetudi se trenutno pocutimo ok. Kakorkoli se tolazimo, da sosed pri 90ih se zmeri tece, vemo da starost je zalost in da vecina ljudi ne dozivi ravno zelo visoke starosti in je fit..Predstavljajte si da majhen otrok ostane brez mamice, ki jo tako zelo potrebuje.

skrbi me to ali sem egoist ker si zelim otroka pri teh letih. vcasih me kar strese ko pomislim, da bi bila mama pri 45 letih, to je noro ubistvu…. Po vsej verjetnosti bom prekinila postopek, ne morem tega otroku narediti, da bo imel tako staro mamo. Hudo mi je res.

Saj pravim – glede tega morate razčistiti pri sebi (ali bi pri teh letih sploh šli v to). Dejansko se mi vaše razmišljanje in pomisleki zdijo zelo na mestu in razumni. Vseeno se mi zdi, da samo starost ne more biti faktor pri odločitvi – veliko staršev ima otroke v mladih letih, pa ne uspejo primerno poskrbet zanje, lahko je v družini tudi alkohol ali kakšna druga odvisnost… vsi ti starši so za otroka veliko bolj neprimerni kot starši, ki so sicer nekoliko starejši, a zelo “prizemljeni”. Ampak če so vaši dvomi PREveliki, potem se res raje ne podajajte v to. Postopki so naporni in tudi nega dojenčka ni ravno lahek zalogaj – pri tem so mlajši sigurno v prednosti, ker so preprosto še bolj polni energije in lažje prenašajo neprespane noči in napore.

To leto bom dopolnila 40 let, pa greva z partnerjem v postopek na neplodnostni kliniki. Ze 4 leta poizkusava naravno pa ni uspeha. Me skrbi Ker je moja zaloga jajcec ze zelo nizka. Bi lahko delile mogoce svoje izkusnje?

@Soncek379, sem tudi jaz 40+, v postopkih od 2019. Nas je kar nekaj taksnih v temi OBMP-IVF 2022 oz. zdaj je ze nova tema 2023, pa precej zgovorne. 😊 Vabljena, sicer pa ti seveda tudi tukaj odgovorim, ce te kaj posebnega zanima. Srecno v postopku.

Pozdravljene, še ena za ivf v 40ih.. imam en poskus in bi lepo prosila za vaše mnenje glede na izkušnje. Prejela sem pošto za ivf in naj bi se javila te dni, da začnem z naslednjim m. ciklusom s pripravo. Glede na to, da imam samo en poskus in da sem vmes začela s prehranskimi dopolnili in alternativnimi oblikami zdravljenja, za katera je dobro, da potekajo vsaj nekje 3 mesece, me zanima, če je bolje, da počakam še en mesec in se javim v februarju ali menite, da čim prej tem bolje? Ste se ve javile, takoj ko ste imele možnost ali ste kdaj tudi kakšen mesec počakale .. zaradi občutka samega ali pa katere druge okoliščine? hvala!

@RainbowOwl pozdravljena in naj ti bo sreca naklonjena. Najbolje, da poslusas svoj notranji obcutek, tu smo tezko pametne. Predvidevam, da si v postopku v Lj? Jaz sem sicer v Mb, ampak koliko berem druge punce iz Lj okolisa, ce imas zdaj sele sprejem, bos potem z naslednjo M sele pricela z injekcijami, kar pomeni, da bosta do prenosa tako skoraj 2 meseca mimo, vmes pa bos imela cas telo pripravit. Ce imas predviden dolg protokol, bo trajalo se malo dlje, saj z injekcijami pricnes okrog 22. dne cikla, v kratkem protokolu pa 2. dan, ce se ne motim (jaz imela vedno dolgi).

Do sedaj sem v vse postopke/prenose sla takoj, ko so dali zeleno luc, tokrat pa sem tudi sama zavestno dala na cakanje, ker sem zelela prej opraviti se histeroskopijo in jo docakala po skoraj 4 mesecih. V februarju nameravam po edinega pingvincka, ki nama je ostal iz 4. postopka, ce seveda ne bo kaksnih anomalij odkritih na histeroskopiji.

Cas ni ravno nas zaveznik, po drugi strani pa se potem tako ali tako sprasujes, ce si se odlocil prav. Na koncu pa je tako velik del odvisen od srece 🍀

@Fracek hvala za odgovor/razmisljanje:) Ja, vecna dilema ali hiteti ali kdaj malo pocakati, ker cas pac ni na nasi strani. Postopek imam v Lj, zacnem pa 2.dan ciklusa. Nekako sva prisla do zakljucka, da ce sva v dilemi ali takoj ali pocakat, potem vrjetno ze to nakazuje, da pocakava, da speljeva to, kar sva si sama zadala pred postopkom. Na koncu pa tako ali tako vec kot toliko ne mores, delas kar je prav oz kar ti govori obcutek. Kako pa ste postopek koordinirale s sluzbo, ste si vzele kaksen dan dopusta, kaksno je pocutje in kaj pricakovati..

Ce cutita, da je tako ok, potem bo to seveda edina prava odlocitev.

Izkusnje iz mojih postopkov so razlicne, sem se pa tekom dajanja injekcij dobro pocutila vse do konca. Tudi punkcije (3 pod splosno narkozo, zadnja pa samo pod apaurinom) so bile brez bolecin in zapletov. Po prenosih pa sem bila edino napihnjena okrog trebuha, v bistvu ze od punkcije naprej, pocutje dobro, malo nihanj, ki pa so bila verjetno posledica progesterona, ki si ga vstavljas. V sluzbi sem si vzela ponavadi kaksen dan prost po punkciji, nato sem sla delat, ker bi mi bili sicer dnevi predolgi. 2021 sem zanosila, takrat sva po prenosu sla na morje in sem plusek docakala na morju. Zal se ni dobro izslo, ampak to je ze druga zgodba. Nekatere punce gredo takoj delat, ce se dobro pocutijo in nimajo fizicno tezkega dela, druge so doma, spet po obcutku. V Mb imas odobreno bolnisko do krvnega testa in nato se do potrditvenega ultrazvoka, v Lj niso tako radodarni 😉 Lahko pa seveda uredis pri osebnem zdravniku.

To je to v glavnem, naj hitro mine do postopka in vso sreco na vajini poti. 🍀