Zdravo. V družini imam problem, do katerega velikokrat pride. Sestra in njen partner gradita hišo(predvsem sama dva), in me ogromno krat sestra prosi za pomoč(NIKOLI direktno, pač pa v smislu, če imaš kaj časa….-nikoli prosim, hvala ipd.). Sam jih štejem nekaj pod 20 in se ukvarjam s precej specifično stvarjo(s katero tudi služim-sem ravno začel-no joke) in v tem uživam. Mi pa vzame precej časa v vsakem dnevu in poleg šole ter ostalih obveznosti(imam svojega psa) pač res ne pride v poštev kakršna koli dodatna dela komurkoli. Na žalost sem na začetku svoje “resnejše” službe, in ker je vložek kar precejšen in delam dejansko čisto vse sam(bog ne daj da bi me kdo vprašal za priskočit na pomoč, saj sem pač mlad in mi mladi ne rabimo pomoči???). Problem nastane z mojimi starši, s katerimi še vedno živim. Že tako čisto vsaki dan(ne hecam se-vsaj 5 dni v tednu po nekaj ur) čuvajo njihovega otroka(s katerim se super razumem in jo imam rad, saj je moja nečakinja!) ampak da me potem pa še sami starši dejansko grdo gledajo in so jezni, ker pač včeraj nisem šel sestri pomagat cegle prekladat?!) Pa kdo je zdaj kle nor. In potem mi oba pribijeta: veš, ljudje rabijo pomoč ko imajo oni delo, ne ko imaš ti čas, in mi je čisto pisker dvignilo, pa kaj se grejo. Pa mal zgobe za vsem tem: pred 3 leti sem tej isti sestri toliko pomagal-res toliko, da so lahko samo tiho. Čisto sam naredil nekaj prizidkov, podrl nekaj sten in pa zrisal cel njen načrt nove hiše, kar pri toliko mladih letih ni lahko, pa se res nočem hvalit, ampak me srce boli, ko reče kdo, da jim nič nisem pomagal. Dobesedno. Dejansko se včasih počutim kot nek 10 letnik, katerega se ga kliče na vsako pizdarijo k se dela(to sem namreč skos delal). Veliko stvari me ne razjezi, ampak to mi je pa too much. Bi lahko spregledal, preslišil, pa pač še vedno živimo skupaj. Grozno mi je, ker me dejansko noben ne podpira ne moralno ne finančno na tej samostojni poti, potem mi pa še slabo vest nabijajo. Kaj naj naredim? Fak.

Zdravo,

Tako zadevo v svetovanju rešujemo po naslednjem postopku.

Prvo. Najprej ocenimo ali je tvoja jeza ustrezna. Recimo, če bi bil razvajen in bi se jezil, ker si enkrat moral pospravit pomivalni stroj in za to nisi dobil nagrade, bi ocenili, da tvoja jeza ni ustrezna. Iz tvojega zapisa pa je videti, da ravnanje tvoje sestre in tvojih staršev v nekem delu dejansko ni fer in da je tvoja jeza ustrezna. V tem zapisu si jo tudi izrazil na socialno sprejemljiv način.

Drugo. Če ocenimo, da je jeza ustrezna, potem se vprašamo kaj je cilj te jeze? Kot vsako čustvo ima tudi jeza svoj namen. In namen jeze je, da drugi spremeni svoje vedenje, ki je zate neprimerno, ne-fer ali na nekem nivoju celo ogrožajoče. Ko bo ta cilj dosežen, bo tudi tvoja jeza splahnela in se boš bolje počutil.

Tretje. Potem je vprašanje kako najlažje doseči ta cilj. Glede na tvoj zapis bi rekel, da tako, da svoje misli in čustva izraziš sestri in staršema. Najprej mirno razložiš točno to, kar si tukaj zapisal. Torej, kaj te moti, kaj bi si želel. Velikokrat ljudje ne izrazijo svojih čustev, želja, zahtev, dokler jim ne dvigne dekl. To je posledica zmote, da bi drugi ljudje morali »brati« misli. Iz izkušenj ti povem, da je izjemno koristno, da poveš na glas: »ni fer, da me kličete za vsako delo, brez, da bi rekli niti prosim, niti hvala«, »sestra, lahko ti pomagam, ampak hočem, da se dogovoriva pod kakimi pogoji«, »želim si, da me kdaj pohvalite in tudi meni pomagate na moji poti osamosvajanja, ne pa da me 90% kritizirate«, »predlagam, da dorečemo, kaj so moje dolžnosti in kaj moje pravica bivanja pod to streho. Hočem vedeti, kaj so te dolžnosti, da lahko načrtujem in živim tudi svoje življenje. Imam svoje obveznosti in neb več na voljo kadarkoli bi kdo kaj rabil.« To se mi zdi še posebej pomembno, da se dorečejo pogoji sobivanja. Izkaže se učinkovito celo če starši z najstnikom prav podpišejo pogodbo. Nekaj o tem lahko prebereš tukaj: https://convoswithkaren.com/family-contract-for-teenagers/ S tem je zmanjšana verjetnost nesporazumov kaj je fer in kaj ne.

Četrto. Če sogovorniki ne slišijo mirnih besed, je primerno izraziti jezo tudi na močnejši način. Kot si recimo lepo pokazal v zapisu. Nisi šel predaleč, si pa asertivno izrazil svoja pričakovanja.

Peto. Če sogovorniki tudi po tem ne spremenijo svojega vedenja v fer, potem imaš možnost ali se pač za nekaj časa še ukloniš njihovemu vedenju ali pa stopnjuješ konflikt in razmišljaš v smeri postopne odcepitve od primarne družine. Tudi to je namreč lahko rešitev tvojega problema. Kadar drugi nikakor ne spremenijo za nas nesprejemljivega vedenja, vedno obstaja tudi rešitev, da jih postopoma umikamo iz svojega življenja in zaživimo svoje neodvisno odraslo življenja. Zate je to ta hip najbrž še prezgodaj, ni pa tudi tako zelo daleč.

Evo, nekaj misli, mogoče ti pride kaj prav ?

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Uros tebi pa sam kapo dol

Ful te rada berem.

Avtor

Lohka se zmenis npr.ob sobotah da pomagas.

Potem bo vedno ob sobotah del.

Hvala Lenka, prijetno je slišat pohvalo, pa tudi seveda povratno informacijo, da so zapisi lahko koristni 🙂

lp, Uroš