Najti sebe
Jaz mislim da je misli lažje napisati kot pa povedati. Moja glava je zmeraj polna misli, ki bi v sekundi razložile moje počutje, zakaj se tako obnašam. Ko pa pride moment da bi povedala kar si mislim pa besed enostavno ni. Tema, zmanjka mi besed in ven izustim kakšno bedarijo ali enostavno besedo ki ne pove ničesar. In jaz imam veliko za povedati, saj zdi se mi. Ker imam veliko misli za katere skoraj da nobeden ne ve ker so samo v moji glavi. Da povzamem leto. Katastrofa. Upam da bom tole brala čez pet let in se smejala kako sem bila tako neumna in se ubadala z stvarmi ki so čisto enostavne. Kmalu bo leto dni od smrti starega očeta. Njegova smrt je povzročila kaos, jezo, žalost, nemoč in predvsem strah v mojem življenju. Z njegovo smrtjo je name padla že dolgo prej zapisana dolžnost, da prevzamem njegovo polovico kmetije in z tem vse stroške in skrbi, ki pridejo zraven. Najprej sploh nisem dojela kaj vse me še čaka. Zdaj po enem letu pa vse skupaj kipi. Z to polovico sem v skrb dobila še očeta, ki ves svoj denar in čas milo rečeno posveča pijači. To počne že celo moje življenje. Samo da me to zdaj še dodatno bremeni, ker povzroča stroške, dolgove za katere moram skrbeti jaz. No saj morala bi tako se mi zdi. Ampak ne zdi se mi pošteno. Oče bi naj bila oseba na katero se lahko zaneseš nek steber, pokazatelj varnega in stabilnega doma. Mene pa samo misel nanj skoraj spravi v jok in jezo. Zdaj po toliko letih sem že tega navajena. Tega da se ne morem zanesti nanj, da mi pomeni neko bolečo skrb. Kot neka ječa ki ji ne morem ubežati. Vendar bi mi prav prišel oče oziroma oseba na katero se lahko zaneseš, tako ali drugače. Tudi finančno. Da te spodbuja pri osebnih odločitvah, pri šoli in podobno. Meni pa predstavlja zanko okoli vratu na drugem koncu pa beton, ki me vleče h tlem. Pridem na kmetijo kjer živi in me vsakič bolj stisne. Zdi se mi da ne spadam več tja. Vse druge kmetije okoli cvetijo in uspevajo, se izboljšujejo. Naša pa tiho propada v osami. To me boli. Zelo me boli. Ker jaz sem rada živela tam. Dokler je bilo še znosno je bilo lepo. Rada sem pomagala kjer koli. Najraje pa sem imela živali. Zaradi njih sem vztrajala dokler je pač šlo. Ampak čas je neusmiljeno tekel in leta staremu očetu niso prizanesla. Zdi se mi da sva ostala sama jaz in stari oče v tej borbi za obstoj kmetije. Morala sva priznati poraz. Živali so odšle. Starega očeta ni več. Jaz pa se počutim kot največji poraženec. Dala sem veliko svojega časa in ljubezni tej kmetiji in zdaj ko sva ostala sama z očetom se mi zdi kot da sva največja sovražnika. Ne moreva sodelovati. Jaz ga ne prenesem. Ne prenesem njegovih izgovorov zakaj ne more, zakaj so vsi drugi krivi, da je tako kot je. Ne morem razmeti kako je lahko tak. Kako ne vidi koliko škode je naredil in jo še povzroča. Najbolj pa meni. Srečni dobitnici polovice kmetije. Kako lepe besede so mi namenili sorodniki ko sem jo dobila. Lahko si vesela, zdaj lahko narediš kar želiš z njo in jo končno rešiš pred propadom. Jaz ki niti ne vem kaj si točno želim v življenju, jaz, ki bi rada samo ugotovila, kaj točno si želim, jaz ki si želim še narediti vsaj neko šolo, ki bi mi omogočila poklic ki bi mi res odgovarjal. In jaz ki sem vztrajala z starim očetom, da sem mu pomagala, ker nisem mogla prenesti, da bi se delal in mučil sam, da bi živali bile lačne. To je sedaj moja nagrada. Neprespane noči, nenehna skrb in nemoč. Prepiri z očetom, ker sem po njegovem mnenju samo pobrala denar in odšla. Saj si želim zemljo in kmetijo. Rada bi imela veliko živali. Ampak ne na tak način. Vsa ta leta borbe in nemoči so me pripeljala skoraj da do roba. Nekaj malega še manjka pa mi bo prekipelo. Želim si svobode. Miru. V prsih me vedno boli in tišči. Zjočem se lahka kadar koli. Samo kaj ko nič ne pomaga. Gledam kako so drugi lepo odšli iz tega dreka, ki je nastal. Kako lepo živijo naprej. Jaz pa se daleč zadaj spotikam. V resnici sploh ne vem več kaj si želim. Vedno sem delala v prid drugih. Samo da so drugi srečni in brezskrbni. Zdi se mi da kar koli se bom lotila mi ne bo uspelo, da ničesar ne morem narediti dovolj dobro. Zato se mi zdi da nima smisla da sploh kaj počnem. Obstala sem v slepi ulici. Bolečina pa iz dneva v dan narašča. V meni vre. Vem da moram nekaj narediti ampak ne vem kaj. Želim si da bi imela nekoga ob sebi, ki bi točno vedel kaj moram narediti,da se bo stanje izboljšalo. Ki bi me spodbujal in mi svetoval ne glede na vse. Ampak kaj ko skoraj da nihče ne ve za ta pekel ki ga preživljam. Saj ničesar ne povem, ker ne želim prizadeti drugih. Vse bi dala da bi pomagala drugim, sebi pa ne znam. Ne premorem nobenih drugih čustev kot jeze, žalosti, skrbi. Vendar tega nikoli ne bi videli,saj sem pred drugimi vedno nasmejala,dobrovoljna. Ampak to me utruja. Vso to pretvarjanje me utruja. Ne ljubi se mi več. Najraje bi se za mesec dni zaprla v hišo brez da bi videla kogar koli. Vem da to ni prav. Vem da je to samopomilovanje. Vem da bi morala vstati in nekaj narediti. Ampak sem tako utrujena od vsega, da nimam več energije. Komaj da zjutraj vstanem. Čez dan se nosim kot megla. Končala sem šolo. Diplomo imam. A kaj ko ne čutim nobene sreče ob tem. Ta šola ni bila pravila izbira. A izbrala sem jo ker je bila blizu doma, da sem lahko vedno priskočila na pomoč ko je bilo treba. Delam prek študenta. Ampak to ni dovolj. Stroški se kopičijo. Položnice prihajajo. Mene pa ne čaka nič drugega kot kakšno delo v proizvodnji ali kje drugje, ki me niti malo ne zanima. Groza me je oditi od tam kjer delam sedaj. Dobri sodelavci in sodelavke, tudi delo je kar v redu. Ampak ni nekaj kar bi počela. Tukaj sem delala in še delam skozi vso šolo. Najprej samo ob vikendih zdaj ko sem imela več časa pa tudi med tednom. Vedno kadar me potrebujejo priskočim na pomoč. Ampak sedaj se dopusti končujejo in vedno manj me potrebujejo. Jaz pa potrebujem denar. Čas bi bil ,da se zaposlim ali kje drugje najdem bolj redno službo. Mene pa je samo groza ob misli,da bi morala kam drugam. Spet vse na novo. Da se navadiš novih ljudi in dela. Na začetku se mi zdi, da si skoraj bolj v breme kot pa v korist. Samo jaz se oklepam stalnice, kar koli novega me vrže iz tira zdi se mi da lahko vse to uniči mir, ki ga tako težko najdem.
Pozdravljeni,
tako mladi ste, pa toliko skrbi. Kako krivično je to. Namesto, da bi uživali v mladosti in njeni lepoti, se ukvarjate s toliko težavami. In nič oz. zelo malo zahtevate zase, medtem ko toliko nudite drugim. Pa še sami ste ostali in za nameček vse skrivate pod masko: “Meni je lepo”, da ne bi prišlo do prepirov. Odraščali ste v družini alkoholika in alkoholizem zaznamuje celo družino. Alkoholizem je propad telesa, duše, odnosov. Tako se ne morete z očetom ničesar dogovoriti.
Ali je v vašem sorodstvo kakšna oseba, ki bi ji lahko vsaj delno opisala, kaj vse doživljate v sebi? Da bi si malce olajšala dušico in da ne bi bilo tako zelo sami v vsem. Če jo nimate, potem je nujno, da poiščete nekoga, ki vas bo podpiral, razumel, se boste lahko naslonili nanj. Glede na to, da ste mladi, lahko dobite brezplačno pomoč oz. svetovanje v kakšni od nevladnih organizacij, ki pomagajo mladim. Za kontakte v vašem okolju se lahko obrnete na CSD oz. poiščete podatke na internetu. Nikakor pa ne bodite več sami v vsem tem, je čisto preveč za enega samega človeka.
Držim pesti za vas, da vam uspe najti nekoga, ki bo ob vas za vas.
Draga Katja
skoda, da se z nikomer nisi posvetovala preden si prevzela kmetijo. Razumljivo, da si jo prevzela, ker si le imela nek dober odnos s starim ocetom – vsaj tako razumem iz tvojega pisanja. Zal pa je tvoj oce rardiralni clen in si vedela, da je tak ze od prej. Zato bi ti razum svetoval, da se odpovej vsemu in odidi. Le tako bos imela pravico do zivljenja. Zalostno je, da si ljudje unicijo zivljenje zaradi premozenja in nepisanih pravil. Le eno zivljenje imamo in to se ne more z denarjem ali premozenjem kupiti. Jaz sem leta poskusala in poskusala, taksnega oceta sem imela kot ti. Sedaj ko sem 46 let stara se sprasujem zakaj sem bila tako neumna, Zakaj sem vztrajala in svoje zivljenje unicila. Moj oce se ni niti za milimeter premaknil ali spremenil – bil je idiot kateremu ni bilo mar za druge in tak je tudi pri 78. Moja najboljsa leta pa so sla zato da je on dosegel scoje cilje in je njemu bilo ok. Jaz pa sem trpela in dovolila, da so mi odvzeli najboljsa leta mojega zivljenja. Pri 40 sem le dozorela in opametnila, da sem prekinila vse stike z druzino. Od takrat ZIVIM in mi gre tako dobro kot nikoli v zivljenju. Ostali pa so spomini in bolecina – s tem se borim ves cas. Tega se ne da izbrisati ali pozabiti.
Draga Katja, eno zivljenje imas – samo eno. Izgubljenega casa in let ne bos mogla vrniti niti se na stara leta z denarjem tolaziti. Moras gledati nase in narediti to, kar ti tvoje srce govori, da bo tebi dobro in bos ti ZIVELA.