Bolniška zaradi izgorelosti 2
Spoštovani g.Drčić!
Sama sem zaradi težav z izgorelostjo trenutno na bolniški, ki mi jo je predpisala izbrana zdravnica. Zaplete se pri podaljšanju, saj so mi jo na zavodu podaljšali še za tri tedne, potem naj bi 14 dni delala 4 ure in nato normal o dalje na polno.
Sama sem rabila kar nekaj časa, da sem opravila z občutki krivde, ker sem doma, ampak sedaj me hočejo pa tako hitro vrniti nazaj v okolje, ki mi je to povzročilo. Obiskujem psihoterapijo, delam na sebi…Zanima me koliko časa po vaših iskušnjah so pri nas, v našem sistemu, oboleli za izgorelostjo v povprečju v staležu in kako to doseči? Kaj najbolj vpliva na odločitev komisije pri ZZZS, ki je seveda stimulirana,da je tega čim manj. Če bi si npr.zlomila golen, ne bi bil noben problem, da mi podaljšajo stalež za več mesecev. Ali bi pomagal izvid oziroma testiranje kliničnega psihologa?
Vem, da nismo ne tako razvita, ne tako bogata družba kot Norveška, kjer si baje ob tej diagnozi doma 1 leto, kar se mi osebno zdi morda tudi predolgo, vendar pa očitno, ker se zlomljene duše ne vidi tako kot bergel, moraš pač hitro nazaj v isti pekel in stvar bo še hujša, potem ko sise tako izpostavil pred elodajalcem in sodelavci, ne da bi uspel zadosti okrevati za zadostno obrambo sebe.
Hvala vam za vašo pomoč in lep pozdrav.
Pozdravljeni,
moje izkušnje kažejo, da je običajno pri recimo temu resni izgorelosti primernih kakšnih 3 do 6 mesecev bolniškega staleža potem pa postopno vračanje v delovno aktivnost. Včasih klienti ostanejo na bolniški tudi 9 mesecev. Je pa težko posploševati, ker se psihofizično stanje od klienta do klienta lahko bistveno razlikuje. Pa tudi različni ljudje različne situacije doživljajo kot stresne. Zato je pomembno, da ne govorimo samo o bolniški, ampak o začasnem umiku od stresorjev. Za nekoga so lahko stresni dejavniki v domačem okolju. Temu bolniška ne bi kaj dosti pomagala.
Vendar pa je, kot sigurno tudi sami veste, začasni umik od stresorjev samo en del rehabilitacije. Še pomembnejši je celovit načrt skupaj z notranjimi in zunanjimi spremembami. Če službo doživljate kot pekel, potem sklepamo, da ali so rezerve v vaši interpretaciji/opremljenosti ali pa nekaj dejansko ne štima v delovnih razmerah. Pogosto je tudi oboje. Dobro je, da to rešite na psihoterapiji.
Glede tega kaj vpliva na odločitev komisije, je tako kot pravite. Zdravstveni sistem ima težave v prepoznavanju in obravnavi izgorelosti in tudi ostalih težav psihološkega izvora. Nekdo recimo po pritožbi dobi 3 mesece bolniške v kosu, ker ima članica v pritožbeni komisija lastno izkušnjo izgorelosti in to razume. Potem imam primer, ko je klientka dobila 8 mesecev bolniške, ker je očitno psihiatrinja napisala tako prepričljivo mnenje. Imam pa primere, ko se mučimo za podaljšanje iz tedna v teden, čeprav je popolnoma jasno, da bi bil za tega klienta povratek na delo v tem momentu škodljiv. In škodljiva je tudi stresna reakcija, ki jo doživlja ob negotovostih vsakih 14 dni ali bo podaljšanje ali ne. Mnenje psihiatra je nasploh faktor z največjo težo. Opažam, da tudi mnenje kliničnega psihologa šteje. Opažam pa še nekaj, kar tudi mene preseneča. Tako psihiatri kot komisija očitno cenijo/upoštevajo moje mnenje, se pravi mnenje psihoterapevta. Predpostavljam, da zato, ker imam čas celovito zajeti in zapisati klientovo zgodbo. In potem je tudi njim lažje zagovarjati priporočen stalež.
Da dodam še svoje del. Problem, ki ga izpostavljate, tudi meni predstavlja precejšnjo frustracijo. To pa zato, ker prvič zavira potek rehabilitacije pri klientih kot drugo pa, ker smo tako prisiljeni naš dragocen čas na srečanjih investirati v ubadanje z zdravstvenim sistemom namesto v psihoterapevtski proces in koristne osebnostne spremembe.
Toliko na tem mestu 😊
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Najlepša hvala za vaš izčrpen odgovor. Problem, ki ga tudi vidim je, da se tudi psihiatri sami močno razlikujejo pri pristopu k tej temi. Moja prva izkušnja ni bila najboljša. Morda vas zato na tem mestu prosim, če mi lahko svetujete koga od psihiatrov v Ljubljani in okolici, ki ima do te teme, reciva, konstruktiven pristop in se s tematiko več ukvarja.
V naprej hvala in vse dobro.