Pozdravljeni,

Imamo 14 dni starega zahirančka rojenega 37t+2 s porodno težo 2480g, ki je padla na 2330g ob odpustu iz porodnišnice 1 teden nazaj je bil spet na porodni teži, sedaj pa ima 2750g. Cel dan in noč samo spi, tudi za hranjenje se ne zbuja sam. Zbujam ga na 3 ure in hranimo po steklenički, vendar takoj zaspi na cuclju, v spanju poje 40-50ml Tudi kupčke težko podira oziroma ga med hranjenjem podre, po koncu hranjenja pa ne več. Ko ga potem pred naslednjim obrokom dvignem iz posteljice pa ga podre. Zanima me ali je to še normalno ali je to, da samo spi hudo narobe. Med dnevom ima nekje 3 epizode ko je po 20 minut buden vendar čim dobi cucelj v usta zaspi.

Najlepša hvala in lp.

Drži, da so zahirančki zaspančki (no, nekateri bi komentirali, da so zelo pridni…). A nas to skrbi, ko s težo nikamor ne pridemo. Pri vašem te težave zanesljivo ni: da v starosti 14 dni presega težo za več kot 250 gramov, je več kot pohvalno in izključuje kakšno patologijo.

Kar se tiče obdobij mirne budnosti, tudi donošeni in primerno veliki v tej starosti ne zmorejo prav dolgih epizod – ali spijo, ali pa se derejo, če ne dobijo mleka takoj…

Podiranje kupčkov – če ne bruha, če ga ne zvijajo krčki…, ni nič narobe, če “rigne” šele pred drugim obrokom.

Najverjetneje vas čaka še kakšnih 14 dni enakega režima – potem pa bi – če bo še tako odlično pridobival grame – vsaj preko noči pustila daljše obdobje brez zbujanja (vsaj 4 ure). Da bo izkusil ritem dneva in noči in ga bo začela zbujati njegova lakota.

Pozdrav,

Samo malo v tolažbo, moj starejši sin je bil rojen ob roku, prav tako zahiranček (res grda besda) z 2370g, amapk za razliko od vašega, pa je moj bil zelo veliko buden in priden, samo jesti ni hotel, ker sem dojila samo 10 dni, smo poizkusii vsa možna adaptirana mleka, pa je bila večna borba,tako da sem mu mleko dajala po žlički, ker je samo tako kaj pojedel, po tretjem mesecu pa se je uprl tudi temu, in sem morala preiti na gosto hrano kar je imel kar rad,seveda z mnogimi pesmicami in vzpodbudami.Imel je tudi povišan mišični tonus, in sva hodila k fizioterapevtki eno leto od drugege meseca dalje.Se je pa vse porihtalo in danes je odrasel fant in med boljšimi rokometaši že 14 leto.

Spoštovani,

Imam podoben primer oz “problem” kot gospa zgoraj. V 33t 2/7 sem rodila dvojčka, danes sta stara 35t 4/7, smo še vedno v bolnišnici ker morata še pridobiti na teži in priti vsaj do 2kg (sta že skoraj tam). Pri hranjenju sta zaspančka kar je za nedonošenčke normalno, težo sta tudi začela pridobivati..Zanima pa me kako ju motiviram/stimuliram za hranjenje? Ker sem prvič mamica mi negre tako dobro in hitro kot sestram ki mi sicer pomagajo..Pojesta nekje 20-25ml in potem se začne matranje, kdaj pa že tudi prej..Če ju sestra do konca nahrani, pojesta vse (cca 40-50ml), jaz se mučim..Rada bi se naučila in potrudila za njiju da bi se čimhitreje nahranili, da ne zgubimo 1h ali še več ker čene je ob naslednjem hranjenju isto. Vem da rabita čas, da negre to tako hitro, ampak vseeno me zanima ali imate kakšen nasvet, kako ju pripravit da bi bolj aktivno vlekla cucelj (dojimo se še ne, ker sta prešibka in nočemo da jima teža pade). Probala sem že ju “poščipat” za lička, ušeska, požgačkat po stopalcih pa ne pomaga kaj dosti..ali je potreben samo čas?

Hvaležna bi bila za vsak nasvet

Najlepša hvala in lep pozdrav

Evo, “živ dokaz”, kako to gre… Samo do 14. leta bo še dolga in veliko preizkušenj :-). Ne samo zaradi zahiranosti.

In komentar k sporočilu mnaje:

ja, postavili ste pravo diagnozo in terapijo. Potrebujeta ČAS. Seveda pa je pri dvojčkih to težje – če bi bil eden, vas pol- do eno-urno hranjenje niti ne bi vznemirjalo, pri dveh pa to pač ne gre.

Predvidevam, da bodo razmere na oddelku (ko bosta skupaj z vami) ali doma – kjer jih boste (ali pa jih že) hranili na željo, po lakoti – in ne po urah za hranjenje – boljše. A bo še kar veliko časa minilo do takrat, ko hranjenje ne bo vaša glavna skrb. Zaenkrat seveda pomaga spodbujanje z drgnjenjem podplatkov in “nežnim” ščipanjem – pri tem predvidevam, da je vaše tako nežno, da ju še dodatno uspava 🙂

A jima ne bo hudega, tudi vi boste prebrodili. In čez kakšno leto z nasmeškom brali in pomislili na sedanje stiske.

Srečno in lep pozdrav,