S partnerjem imava sedem mesečnega otroka in živimo v tujini, ker je tujec. Od otrokovega rojstva, se je najin odnos spremenil, predvsem pa se je vse poslabšalo s selitvijo in skupnim življenjem. Zame je bila to sprememba, saj sem pustila vse za seboj. S skupnim življenjem so se začele težave, saj nikakor ne zmoreva postaviti pravil. Od začetka ga je bilo potrebno opominjati na spuščanje vode v wc-ju in da za seboj pusti čist wc, da se umazane obleke ne puščajo povsod po stanovanju, ampak je za to namenjena košara.
Zadnje mesece imam občutek, da sem samo še, da perem, čistim in pazim na otroka. Ko smo bili na morju, je najprej dopoldne izginil za dve uri, popoldne pa še za dve-tri. Ko sem ga na to opozorila, je bil ogenj v strehi, vendar se je tistih par zadnjih dni umirilo. Sedaj, ko smo doma, ima že več kot mesec dni kopico težav v službi. Vsakič, ko ga vprašam, kdaj bo dokončal, mi reče, da ima samo še malo. To mi govori že več kot 14 dni. Z otrokom sva sama skoraj vsaj večer, ali pa vsaj celoten dan, čez vikend, skratka skoraj ves čas. Partnerju ni všeč, če ga sprašujem, kako je z delom, hkrati pa pravi, da nima nobene podpore. Kregava se non-stop, odkar se je otrok rodil, niti nisva imela spolnih odnosov. Parkrat sem dala pobudo, ampak je bil preutrujen, se je slabo počutil, v glavnem vedno je bilo nekaj, tako da tega niti ne počnem več.
Vseskozi odlaša s stvarmi, zamuja, ne drži se enega skupnega dogovora,  non stop je na telefonu – z njim spi, gre v stranišče in tipka po njemu, tudi ko smo za mizo. Tistega pravega družinskega kosila nismo imeli že več kot en mesec. Počutim se osamljeno, izdano in brez volje. Če se poskušam pogovoriti z njim, poslušam samo, kaj vse je on storil za mene in vsi stavki se začnejo z jaz-jaz-jaz. Po teh monologih niti nimam več moči, da bi še karkoli nadaljevala. Stvari pušča, kjer padejo, težko je kaj najti in ko mi je od enem od ponovnih iskanj prekipelo in sem mu zagrozila z ločitvijo, saj se mi je nabralo vse zgoraj napisano, sem bila vse, samo človek ne. Pričel je zmerjati, nato pa se je naslednji dan obnašal, kot da ni bilo nič in mi zagotavljal, da sedaj greva od začetka. Čez dva dni sva bila na podobnem, ker po vsem tem času res težko prenašam vse njegove obljube, ki se nikoli ne izpolnejo in enostavno ne ostanem tiho.
Ne vem več kaj naj storim, ampak na dolgi rok bova težko tako funkcionirala.

Spoštovani,

Strinjam se z vami, da bosta na dolgi rok težko funkcionirala. Iz vašega zapisa je videti, da ste si izbrali partnerja z močno izraženim otroškim delom psihe in šibkejšim tistim delom psihe, ki narekuje odraslo, odgovorno, starševsko vedenje. To je skupni imenovalec vseh težav, ki jih navajate, odgovornost v službi, red in čistoča doma, držanje dogovorov, družinske obveznosti, odlašanje, zamujanje, zmerjanje, videnje zgolj sebe, …. Verjamem, da se počutite izdano, vendar je bolj verjetno to, da ste ravnali nekoliko naivno in se pred večjimi življenjskimi odločitvami niste dovolj prepričali, kaj dejansko kupujete v žaklju, oziroma, ali vsebina v izložbi dejansko ustreza vsebini. Situacija je neprijetna, ampak ne katastrofalna. Predlagam, da najprej malce raziščete kakšno psihološko strukturo ima partner in kaj to pomeni za prihodnost. Potem boste lažje sprejemali odločitve, ali so njegove značilnosti za vas sprejemljive in jih pač sprejmete ali pa se odločite vezo prekiniti in novega partnerja poiskati na podlagi drugačnih parametrov. Zavedam pa se, da je katerokoli od teh dveh možnosti veliko lažje zapisati kot izvesti.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić