Lipica? Ne, hvala!
Razočarana in jezna sem bila v soboto, ko se je naša štiričlanska družina odpravila v Lipico, kobilarno, ki bi morala biti v ponos našega naroda.
Našemu 3,5 letniku sem obljubila, da bo videl bele konje in jahal ponija. To je bilo dovolj, da je bil celo pot navdušen. Zraven je vriskal še naš 1,5 letnik, čeprav sam ni vedel zakaj- dobra volja je pač nalezljiva… Tja smo prispeli kar zgodaj, bilo je nekaj čez 10. Se šli pozanimati na blagajno in doživeli prvo razočaranje. V znameniti kobilarni nimajo za naše najmlajše nič, razen otroškega igrišča z lesenimi igrali. Za tako zabavo nam pa ni treba v Lipico, gremo lahko kar v Tivoli.
Seveda je sine jokal in ni razumel, kako sva mu z možem vse to lahko obljubila potem pa nič tako čarobnega, kot je poni. Komentar blagajničarke je bil, da so ponije imeli, zdaj jih pa nimajo več. No, pa tudi, da niso kaj prida ubogali in so imeli pritožbe, predvsem, da so stali na miru. O.K. Vam povem, da bi v tisti vročini in cepetajočemu in užaloščenemu fantiču bilo kaj malo mar, če bi poni stal pri miru pa tudi jaz bi plačala magari 5.000 SIT, da bi le lahko izpolnila obljubo, ki sem jo dala.
Nekako se je pomiril in smo se pomenili, da bi se peljali s kočijo, ker to pa le imajo na ceniku. Menda okoli 4.000 SIT za 0,5 ure. A oba z možem sva bila mnenja, da je dobro, da se taka znamenitost, kot je Lipica, otroku mora vtisniti v spomin in sva ponovno stopila do blagajne.
Kljub vročini so naju spet polili z mrzlo vodo. Ja, kočije sicer so, a vozijo šele od 15 ure.
Pa smo bili spet na začetku. Končno sva se odločila, da gremo na ogled kobilarne, predstav ob sobotah in nedeljah ni. Zdolgočasena vodička nam je razložila nekaj zgodovine, odbrzela skozi dva hleva, nekaj konj pa smo le videli. Še sreča, da so ravno v tistem času pripeljali čredo kobil in žrebičkov iz pašnikov in smo si lahko ogledali tudi to. Nekaj žrebičkov je bilo tudi ( otroško) radovednih pa so prišli pogledat najina človeška otroka. To srečanje je bilo nadvse prisrčno in naju z možem je božalo po duši, da bo najin kratkohlčnik vendarle nekaj odnesel iz te vsesplošno opevane (menda svetovno znane)kobilarne.
Vročina je bila huda, ura je odbila 12 in kot vestna starša sva se odločila, da je do doma daleč, da sta otroka gotovo hudo žejna in seveda tudi lačna. In ker je v Lipici vse tako lično in priročno, smo se odpravili kar v hotelsko restavracijo.
Izbrala sva mizo v notranjosti, saj je bilo tam manj ljudi in zdelo se je hladneje, čeravno o klimi ni bilo ne duha ne sluha. Prav tako ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem otroškem stolčku prav tako ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem natakarju. Verjetno pa si predstavljate kako je čakati natakarja z dvema že hudo nerazpoloženima otrokoma.
Končno se nas je le usmilil vrgel na mizo dva jedilna lista in odšel. Pri zunanji temperaturi 36 °C nas ni niti vprašal, če bomo kaj pili! Malega sem že odžejala, saj ga še dojim, a veliki je že glasno zahteval svoj sok. Pa mož stopi do pulta, da bi naročil pijačo. Nazaj k mizi je prišel že kar jezen, saj ga je natakar poslal nazaj, da bomo že postreženi pri mizi….
No, bili smo. Sicer smo bili pod vtisom celega obiska in naporne vročine slabe volje, vendar je bila hrana kar dobra, razen zelenjavne juhe za najmlajšega, ki je že na daleč spuščala omamen vonj argo kocke.
Na misel mi je prišlo, da bi se lahko ohladili v bazenu, saj imam na takih izletih poleti vedno s seboj koplke in brisače pa imajo le pokriti bazen, nobenega čofotalnika…
Tako, če boste svoje otroke želeli seznanjati z lepotami Slovenije, pojdite raje mimo Lipice. Osnovnošolčki sicer gredo lahko že v jahalno šolo-ta pa traja en teden. Vikend ni primeren za družinski obisk Lipice, ker nastopajo samo čez teden. In nikar ne hodite na tak izlet dopoldan, ko so temerature še znosne, saj kočije vozijo le popoldan. Pa tudi samo z 1 sokom za vsakega otroka ne boste zadostili potreb, rabili jih boste več, saj je natakarja potrebno čakati in počakati.
Pa saj se bom počasi naučila. Vedno moramo vse preveriti po telefonu in šele potem na izlet. In najbolje je, da otroku sploh nič ne razlagam zakaj gremo tja in kako bo tam. Preveč hudo je brisati solze iz razočaranih otroških oči. Meni se jeza že ohladi…no, bolj počasi.
LP
EvaK
Ja, meni je samo žal, da kakšnega takšnega posta nisem prebrala pred pol leta in bi si prihranili nekaj živcev in otroku takšno razoračanje (skoraj enak potek dogajanj kot pri vas). Ne samo, da nimajo ničesar konkretnega za ponuditi, celo osebje je tako neprijazno, da smo vsi ostali brez besed. Kaj takšnega. In oni se grejo turizem.
Lipica mi bo res še dolgo ostala v spominu, a žal slabem.
lp
Ja, lepi dobri časi Lipice so žal mimo 🙁 Država jo ima le še za politično igračko, dejansko stanje kobilarne in turizma pa je pod podnjem. Menda en hotel propada, kar res ni čudno. Škoda, a ne? Mi je žal za tavečjega, vem, kako je. Upam, da ste se potem le uspeli kje ohladiti?
Nina
Konje imam rada in vedno znova sem se preppricala, da ‘bo pa zdaj bolje’
in sla v Lipico…VEDNO sem sla domov z dolgim nosom.
Konji in okolica so sicer vredni obiska, pa kaj ko so ‘turisticni delavci’ tam
trdno namenjeni, da bodo odganjali turiste kolikor se bo dalo…
VEDNO. Zanic postrezba, neurejeni lokali, nemogoci urniki, neverjetne cene
za NIC, skrajno neprijazni delavci, zanic hrana (slabse pice se v zivljenju
nisem jedla, niti ko mi je je spekla 10letna hci), samo kasirajo, kasirajo,
pa za parkiranje, pa za vstopnine….dajo pa NIC.
Se jim ‘ne splaca’.
Vcasih so dovolj pokasirali od igralnice, zdaj pa ne vem.
Beda in zalost in predvsem – sramota.
S tem seveda ne mislim ljudi, ki se tam ukvarjajo s konji, oni so ok.
In na zalost nas se niso naucili. Morali bi vstati in oditi. Jim povedati ene stiri, ne pa gledat lenih natakarjev in jesti neokusnih jedi.
Za tiste ki imate radi konje pa mogoce namig: posestvo Plana pri Pivki (islandski konji) in grad Prestranek. Pa prej se pozanimajte, da ne bodo otroske oci zalostne.
Pozdravcek, Magda
Jaz sem bila podobno razočarana nad Kanujem. V Mami je že pred časom pisalo, kako da je tam v redu za otroke, ko smo prišli mi, pa nič. Živali zaprte, nikjer žive duše, toboganček le en in tako mini, da je bil komaj vreden tega imena – in to postavljen par metrov od mize, na kateri so bili v pet ali 6 nadstropij naloženi stekleni kozarci – jasno, da z dvema (3,5 in 1,5) letnima puncama raje nismo šli blizu.
Za tolažbo smo se ustavili v Stenu (med Zbiljami in Medvodami), kjer imajo palčke, pa tobogan, gugalnico, prijazne natakarice in zelo dobre sladice. Kanu naj se gre pa solit.