Pozdravljeni,

naj najprej povem, da sem sama kar prilagodljiva oseba. Bolj tiha, nekonfliktna. V določenih situacijah sem raje tiho, kot pa da bi kontrirala, čeprav je moje mnenje recimo drugačno. Pač se ne maram kregat.

Z možem sva nekaj mesecev po poroki živela z njegovimi starši. V prizidku, z ločenim vhodom, svojim gospodinjstvom. Mislila sem, da bo vse dobro funkcioniralo, da bova imela zasebnost, etc. Ne bom lagala, k nama res nista prihajala in vohljarila okoli, sta pa pričakovala, da bom jaz kar naprej obiskovala njiju in se ure in ure družila z njima. Moja služba je takšna, da mi omogoča malo več prostega časa dopoldan, zavoljo par ur dela popoldan. Dokler z možem nimava otrok, mi ta služba prav odgovarja. No, za tasta je ta služba ničvredna, po njegovem, bi se morala zaposliti v trgovini ali kjerkoli drugje.

Oba sta tipična negativca, ki zelo rada obrekujeta druge. Kadarkoli sem dopoldan prišla k njima, je bilo na sporedu obrekovanje. Meni je to tako zelo najedalo, grozno sem se počutila. Ob tem so sledile tudi razne pikre pripombe glede moje službe, glede mojih osebnih odločitev itd.

Najbolj se je začelo zapletati, ko sta začela “zahtevati” vnuka. Tast je šel celo tako daleč, da naju pošilja na umetno oploditev. Omenja mi ginekološke preglede, da jih zavračam … pa tudi če bi jih, to ni njegova stvar.

Ker sem začela zaradi konstantnih konfliktov, teženja čutiti odpor do druženja, nisem več zahajala k njima, kar je tudi narobe. Vedno sem bila prijazna, spoštljiva, in zdi se mi, da si takega odnosa nisem zaslužila. Od moža sem potem izvlekla še to, da je tast bil proti najini zvezi, prav tako naj bi me pred njim blatil, v smislu “bog ve koliko splavov je že imela”, saj sva z možem istih let (oba pod 30!).

Naj povem, da sva se z možem pred kratkim odselila. Mislila sem, da tega filma ne bom videla, ker je edinec … ampak sva šla. Počutim pa se še vedno grozno. V prsih me stiska, ko pomislim na to kakšne stvari nekdo govori o meni, po tem, ko sem bila vedno prijazna, pozitivna, pomagala sem pri stvareh, ki res niso v moji domeni …

Mož me sicer zagovarja, ampak je v hudem precepu. Starša sta mu celo življenje vbijala v glavo koliko sta naredila zanj, čemu vse sta se odrekla zanj, on pa ju je zdaj zapustil.

Jaz res ne vem kaj naj naredim. Počutim se res “za en drek”. Te besede bodo ostale z mano za vedno, tudi opravičilo (ki ga itak ni bilo, niti ga ne bo) ne bi izbrisalo teh grdih besed. 🙁 Vsakič ko pomislim na obisk, tudi samo kavo z njima v najinem stanovanju ali pri njima, me začne dušiti, srce mi razbija … prav anksiozna postanem. To me zelo žalosti, saj nočem biti jaz tista, ki je stopila med moža in njegove starše. Ne razumem pa tudi, kako lahko mož z njima ohranja normalen odnos, po tem, ko sta tako žalila mene. 🙁

Kaj mi sploh ostane? Ne bi rada končala na psihiatriji.

Spoštovani,

Kar vam bo pomagalo, je najprej bolje razumeti psihološko strukturo tasta in tašče. Najbrž bi to pomenilo, da se pričnete zavedati, da ne izpolnjujeta pogojev, da bi jih še naprej obdržali čustveno blizu sebe. V krog bližnjih spadajo samo osebe, v odnosih s katerimi velja vzajemna dobronamernost, empatija, iskrenost, spontanost, zanimanje za počutje drugega, zaupanje, toleranca a frustracije, spoštovanje osebnih mej itd. Vaša tast in tašča imata te kapacitete omejene kot še številni drugi posamezniki.

Zato bi v drugem koraku veljalo temu spoznanju prilagoditi odnos z njima – predvsem povečati čustveno distanco. To pomeni, da mnenje osebe, do katere povečam čustveno distanco ni več tako pomembno, da ga ne gre jemati resno, ker včasih govori traparije, ker misli na svojo rit, ker gleda na svet iz svoje ozke perspektive, ker ni ustrezno socializiran in zato na popolnoma neprimeren način poskuša uveljaviti svoje interese itd. To je tako kot bi resno jemali otroka, ki bi vam rekel – ti si pa grdi, daj mi bombone. Torej njihove besede, se vas ne bi več dotaknile. Postale bi nepomembne. Druženje z njima še vedno ne bo prijetno, ne bo pa več tako neprijetno. Običajno ljudje tudi zmanjšajo pogostost obiskov in trajanje posameznega obiska. To ste že naredili, kar je super. Spremeni se način komunikacije. Ne iščemo več razumevanja in odobravanja pri njih na svoj prijazen in prilagodljiv način. Tak način je samo za bližnje, ki so do vas dobronamerni. Ampak enostavno jasno, kratko in direktno povemo kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne. Npr: »Ne me več spraševat o tem in tem. To je moja osebna stvar.« Lahko jih tudi direktno vprašate kaj moti pri vas in jih soočite s njihovim blatenjem. Če vse to tolerirate in tiščite čustva vase, oni to na psihološkem nivoju to razumejo kot dovoljenje, da s takim vedenjem nadaljujete. Če pa se boste naučili uveljaviti svoj interes in zaščitit svojo mejo, boste dosegli dvoje. Prvič, se vam to ne bo več dogajalo v odnosih. Predpostavljam, da se tudi v drugih odnosih zgodi, da drugi »hodijo po vas«. Ko drugo, pa se v vas ne bodo nabirala čustva, ki jih trenutno čutite. Bolje kot, da od partnerja pričakujete zaščito je, da to naredite sami. Če boste poskusili in ne bo uspelo, lahko svoje vzorce nekoliko bolj raziščete v svetovalnem procesu.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić