Pozdravljeni!
Stara sem 32 let, trenutno na por. dopustu- pričakujem 2. otročka. Ne vem, če moje vprašanje spada ravno semkaj, vendar sem prebrala kar nekaj zanimivih odgovorov, zato pišem sem.
Moja zgodba je taka, sem izobražena, poročena, pred dobrim letom sem napredovala na dokaj vodilno del. mesto, pravzaprav me je nanj imenoval moj nadrejeni. Moje delo je potekalo brez večjih težav, saj sem pravi deloholik, imela sem veliko novih zamisli, idej…velikokrat sem se znala tudi prilagoditi in spregledati kakšno manjšo manipulacijo, kar se pač dogaja, če hočeš kdaj uveljaviti svoje mnenje.
Moja težava se je pričela, ko sem v drugo nepričakovano zanosila- zaradi težav pri jemanju KT sem želela drug način kontracepcije in medtem se je zgodilo… nisem mogla prav dojeti, prav tako moj mož, saj smo si življenje nekako tako zamislili vnaprej: v nulo urejeno stanovanje v bloku- uresničeno, ker je sinko star že dobri 2 leti tudi že malo več prostega časa- smučanje, dopusti.. No, z zanositvijo se je stvar popolnoma spremenila za nas, vendar sem se po začetnem šoku začela drugega otročka neizmerno veseliti….
Problem se je pa pojavil v službi, seveda najprej zaigrano veselje nadrejenega, kar sem spoznala kasneje, ko se je pojavilo šikaniranje, nenehno iskanje napak mojega dela, ki pa niso imele nikakršne strokovne podlage, izvajanje pritiskov, že vnaprejšen očitek, da bi bilo od mene zelo “grdo in neodgovorno”, če grem slučajno v bolniško, ne da bi prej uvedla na novo izbrano sodelavko, ki me bo nadomeščala, kar mi še na misel ni prišlo, ker imam močno izražen občutek za odgovornost, pa tudi kakšnih večjih nosečniških težav nisem imela, da bi razmišljala o tem.
S strani nadrejenega zame ni bilo več nobenega posluha in pomoči, tako, da sem se znašla, kakor sem sama vedela in znala.
Novo sodelavko sem uvedla, seveda pod budnim očesom nadrejenega, moram priznati, da sem morala velikokrat preko sebe, kdaj tudi zaigrati prijaznost, ker enostavno nisem več zmogla.. opazovati neprikrito hladen odnos do mene, čeprav že v 7 mes. nosečnosti in odkrite naklonjenosti do nove sodelavke.
Zdaj, ko gledam svojega sinka in se veselim prihoda drugega člana, se sprašujem, ali se po porodniški še boriti za svoje mesto, ki mi pripada, aja, delam v javnem sektorju in imam pri drugih vodilnih mnogo razumevanja za svojo situacijo.
Ali je vredno za vsako ceno dokazovati, da sem sposobna za svoje delo in vedno znova izpodbijati neutemeljene napade šefa na svoje delo, kar je v zadnjem času že močno vplivalo na stanje v naši družinici, ali se je bolje že takoj po končani porodniški poskusiti pogovoriti s šefom in prevzeti nazaj manj odgovorno del. mesto, ki sem ga imela prej in s katerim sem bila tudi zadovoljna.
Ko opazujem svojo družino, se mi zdi, da ni nič vrednejšega od nje in ne bi rada svoje negativne energije prinašala s seboj iz službe in izgubljala najvrednejših trenutkov. Ko sem možu to omenila, je dejal, da ni šans, da bom zmogla, jaz pa o tem nisem prepričana: uskladiti funkcijo vzgoje dveh malčkov z odgovorno funkcijo v službi. Naj še povem, da nimam pomoči s strani starih staršev v obliki varstva bolnih otrok ipd.

torej, prosim za kakršnokoli mnenje in vas lepo pozdravljam!

Draga Razdvojena 2x,

vsekakor je najvrednejše tisto delo, katerega delaš z zadovoljstvom in veseljem. To je bilo meni osebno vedno vodilo, ko sem se odločala kako in kaj.
Na vprašanja, ki se vam porajajo v trenutni situaciji si lahko odgovorite samo vi. Vkolikor možu zaupate in veste, da vas dobro pozna, je pametno upoštevati tudi njegovo mnenje, predvsem pa se zanesite na svoje srce in instikt. Žal se prevečim ljudem v življenju zgodi, da dokaj pozno spoznajo kaj so zamudili v preteklosti in povratka ni, otroci ne morejo biti znova majcena nebogljena bitjeca, ki z zaupanjem zrejo v nas, temveč so že izoblikovane osebnosti z vsemi predstavami, spominskimi vzorci, ki smo jim jih obikovali skozi leta odraščanja. Torej premislite kaj vam ob koncu dneva največ pomeni, da je šef zadovoljen ali zadovoljstvo vaše družine.

lp in pravo odločitev vam želim.

Maja