Zelo lepo, da delite zgodbe in si pomagate z spletom

No moja zgodba gre tako, da sem spoznal svojo TwinFlame, saj sma takoj vedela da bo nekaj iz naju in tako je tudi bilo 6 čudovitih mesecev, izleti vsak vikend, tenis itak vmes badalni prepirji, ki sma jih vedno rešla in bila srečna naprej, saj sma oba v tridesetih itd.Dokler ne pride ta nedelja, kjer spet ona “išče” prepir (verjetno PMS) in jaz reagiram grdo in od takrat izgine…probam poklicat nič,jo srečam na cesti me ignorira, pošljem SMS nič…

Rzjeda me to, da nisma po tako lepo odnosu toliko, da bi si dala karte na mizo, se poslovilo, kot dva odrasla bilo kaj…v meni je nerešen občutek in še zdaj težko zaspim in zjutraj pogledam na telefon, če je kaj napisala in je že 2 meseca od tega in se tega “nerešenega” občutka ne znebim!!!Ve kdo kaj naredit?Kaj bi vi naredili?

PS: ona je trmasta kozoroginja in imela težko otroštvo(ima občasne travme)

Pozdravljeni!

Slišim vas, da vam je težko. Si predstavljam, da je takšen način “izginevanja” zelo naporen. Zakaj počne to je težko vedeti, je pa po vsej verjetnosti povezano z njenimi otroškimi/preteklimi izkušnjami z njej pomembnimi osebami. Ponavadi se ravno v partnerskih odnosih pojavljajo naše otroške travme in zato je velikokrat v partnerskih odnosih tudi zelo težko. Tudi vam je vzbudil odnos določene občutke, ki so povezani z vašimi preteklimi odnosi v primarni družini. Seveda se pa velikokrat teh dogodkov iz preteklosti ne spominjamo in zato tudi sedanje občutke le stežka povezujemo s preteklostjo.

Sprašujete se kaj zdaj narediti. Moje razmišljanje je, da drugih ljudi ne moremo spreminjati in prav tako ne moremo vplivati na njihovo ravnanje. Seveda zna biti to za nas nerazumljivo, velikokrat pa je takšno ravnanje nerazumljivo tudi za tistega partnerja, ki to počne. Kar lahko storimo je le to, da sprejmemo tisto, kar sami ne moremo spremeniti. Šele po tem lahko v sebi začutimo pomirjenost.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj