Pozdravljeni,

Potrebujem nasvet glede mojega dvoletnika. Pred 3 meseci se je še razvijal normalno, bil vesel fantek, razmeroma veliko govoril zdej pa praktično čez noc ne govori ničesar oz.kakšen zlog, par besed. Za vsako stvar, ki jo hoče poslušamo cviljenje. Čisto je zaprt vase, v svojem svetu. Naj omenim da je dobil sorojenca kar bi lahko pripisali težavam ampak že pred rojstvom se je začelo. Najbolj me pa skrbi nenaavadno obnašanje npr na igrišču ni hotel iz gugalnice in ko sva ga nesla dol iz igrišča je panično gledal levo in desno in pobegnil v grmovje. Zadnjič pa ista panika, ko je prišel pred babicino hišo, kjer je bil pred meseci izjemno rad. Nekako sva ga spravila noter, potem pa jok, tekel je v klet in se hotel tam igrat. Izredno ga motijo tudi določeni zvoki. Sva že naročena k pediatru, zanima me samo če ima kakšna mamica podobno izkušnjo, nasvet…

Pozdravljena, nisem mamica ampak si lahko predstavljam, kaj prestajate. Imam prijateljico, ki je imela podoben problem (hči je pri treh letih nehala govoriti, kasneje se je izkazalo, da se je zelo neprijetno počutila v vrtcu, ker se je tako zelo bala vzgojiteljic in drugih otrok). Bi bilo možno, da je otroka kdo zlorabil (čustveno, telesno ali spolno)? Se je v tistem času zgodila kakšna sprememba, ki bi lahko povzročila stres (odhod v vrtec, selitev, prepir, napetost vas ali vašega partnerja zaradi službe, …). Lahko bi šlo za selektivni mutizem, napade tesnobe, morda pa je povezano tudi z epidemijo virusa (otrok čuti napetost in stres, strah ga je, ker ne razume). Želim vam vse dobro, ostanite potrpežljivi!

PS.: Prilagam še tole spletno stran:

https://www.babyaga.com/toddler-stop-talking-ways-to-help/

Obupana mama464

Katarina vam je tako lepo odgovorila, da ni kaj za dodati  🙂

Opazujete svojega otorka še naprej, se težave  zmanjšujejo ali povečujejo ali ostajajo enake?

Lep pozdrav,Petra

Pozdravljena.

Tudi sama še kako dobro razumem vašo stisko. Verjamem, da ste do sedaj že nekoliko bližje odgovoru na vaše vprašanje,  kaj se dogaja. Ker pišete samo o težavah, spremembo pa ste opisala zgolj z rojstvom še enega otroka in nič drugega,  vam predlagam da se v mislih vrnete nazaj in dobro premislite,  kako se je odvijala preteklost preden je prišlo do prvih znakov takega vedenja.

Če tudi se strinjam s predhodnicama, sem mnenja, da lahko za tem ne tiči nič,  kar bi vi in družina lahko povezali kot takovrstno spremembo, da je le ta vplivala na tako vedenje otroka. Veste.. Vsak otrok je svoj butik in nekateri otroci so drugače čuteči od drugih. Naj povem iskreno, da imam sedaj 27 letno hči,  katere čutenje mi je do neke mere še vedno neznanka. Vsekakor je rojstvo sestrice vplivalo na spremembo, a prisega še danes, da to ni to. V otroku se nekaj premakne.. Pa niti sam ne bo razumel kaj. Mi smo ji dali čas. In ne poznam močnejše duše.

V kolikor ne boste našli zdravstvenega vzroka, torej kake bolezni in spremembe povezane z njo,  a mora biti dokazana, nikar ne dajajte otroku strupov in kemikalij v telo,  ker vas je strah.. ker se bo njegova psiha uredila. Vse preveč otrok je dan današnji na psihotikih. Samo čas in potrpljenje potrebujete vsi skupaj.

Veste… Iskati vzrok je zelo zahtevno pri dvoletniku.. Njegov značaj ni bil dodelan. Premlad je in praktično nemogoče je vedeti,  na kaj je njegova mlada dušica tako odreagirala. Morda za vašo to sploh nič ni in tega zato ne boste mogli videti ali razumeti kot vzrok in morda vzroka sploh ni bilo. Torej je brez povoda prišlo do spremembe ali pa je bila le ena beseda,  ki ji je dala misliti ali je bila drugače razumljena in se je po tuhtanju duša počasi zaprla. Kaj je to lahko pri dvoletnem malčku pa je veliko vprašanje. Kajti menda se stik posebne danosti otrok za energije prenehajo šele kasneje.. Nekje pri tretjem letu…

Naj vam za konec povem primer mojega bratranca… Po prvih besedaj je prenehal govoriti. Ni se mu rodil brat. Ta je bil že rojen in starejši. No.. Ta moj bratranec potem ni govoril do petega leta starosti. Starša sta bila potrpežljiva. Moj stric,  negov oče, je bil priznan pediater. Ni ga zdravil. Čakal je. In dočakal. Ta moj bratranec je spregovoril pri petem letu in postal odličen kirurg. Živel je polno in lepo ter uspešno,  malce adrenalinsko življenje. Potreboval je več vznemirjenja,  napetih situacij… In tako je živel res polno in vznemirljivo življenje. Umrl je pri 51 letu zaradi srčnega infarkta. A doživel mnogo več kot ljudje v svojih 90 letnih življenjih.

Veste.. Vsak človek je svoj butik. Tudi vi in prav tako vaš otrok. Bodita s partnerjem potrpežljiva z njim in ne kličita strahov in skrbi. Nudita mu vse,  kar zmoreta in veliko doživetij. Govorita mu. Poslušati zna. Pomirita ga. Ne mislita slabo. Ne  vlecita slabega nase. Ne bodita v strahu. Skušajta mu dati vznemirljive pozitivne zabavne trenutke. In bodita potrpežljiva. Veliki umi so to lahko. Zato mu dajta priložnost in živite polno prijetno življenje. Vse se bo uredilo. Ni vaju zaman izbral za starša. Objem in vse dobro,

Olga