Strah me je
Pozdravljeni,
Na vas se obracam ker ne vem vec kako naj si pomagam.
Stara sem 30. let in imam obcutek, da se vedno nisem naredila nicesar iz sebe – ze odkar sem diplomirala (malo cez pet let nazaj) delam v sluzbi kjer nisem niti malo zadovoljna, a ostajam ker jo vidim kot “nujno zlo” da lahko prezivim iz meseca v mesec. Vsa ta leta, poleg tega da delam za polni delovni cas v sluzbi, ki jo naravnost sovrazim, opravljam se dodatno delo, ki me res veseli v dno duse – a ga je v trenutni situaciji premalo, da bi lahko zivela samo od tega. Namrec gre vecinoma za projektno delo.
Zadnje case opazam da postajam zelo… odsotna in razdrazljiva. Partnerju sem ze nestetokrat povedala da nisem srecna v tej sluzbi a me nagovarja naj se malo zdrzim – vsaj toliko da si skupaj zacneva ustvarjati druzino. Vse lepo in prav, ce me le ne bi to delo tako presneto dusilo… Zelim si oditi drugam, poslati vse skupaj v tri krasne, a ostajam – delno zato ker ne zelim razocarati partnerja in najinih planov za prihodnost, delno pa zato ker vem da tudi nikjer drugje ne bi bila srecna na dolgi rok. Zadovoljna bi bila samo, ce bi lahko opravljala za polni delovni cas tisto drugo delo ki me res veseli. Ampak za to bi rabila cas in se enkrat cas. Jaz ga pa nimam.
Zaradi vsega skupaj imam obcutek kot da stojim na enem mestu. Kljub temu da mnogo noci ne prespim, ker jih raje porabim za delo ki me veseli (ker mogoce, mogooooce ce bom dovolj pridna in delavna se mi bo pa enkrat obrestovalo, ha ha) se se vedno nisem premaknila niti za milimeter… Dodajte v ta shit show v moji glavi se dejstvo, da partner pricakuje da naj bi do konca letosnjega leta se zanosila – kdaj bom potem sploh se imela cas za delo na sebi?
Morda bo tole slisati sebicno ampak – Strah me je, da bom naenkrat morala zanemariti samo sebe ker se bo od mene pricakovalo da se samo in izkljucno posvetim tamalemu/tamali. Strah me je, da bom naenkrat “prenehala” obstajati in da bo se manj moznosti doseci to, kar sem upala da bom dosegla preden pride bi prisel za menoj en mini-me. Strah me je, da bom za vedno obticala tukaj kjer sem. Strah me je, da se me bo partner navelical. Strah me je, da bom naenkrat ostala sama. Cutim samo strah, strah, strah in se enkrat strah. Preprosto ne vem kako naj se spravim iz tega misljenja, ker postaja vedno tezje.
Ze dva tedna skoraj nic ne jem, samo na jok mi se gre. Dan se lahko zacne dobro, pa je dovolj ze ena sama mini stvar, ki me opomne da nisem se popolnoma nic naredila iz sebe – pa sem ze spet tam.
Pozdravljeni!
Sem prebral vaše sporočilo. Čutim, da ste v težki situaciji, kjer vas iz vseh koncev gleda strah. Kar vas hromi. Pomislil sem, da trenutno očitno niste pripravljeni imeti otroka, ampak, če greste po tej poti, vas je strah, da boste ostali sami. Zgleda kot, da si želite zaživeti kot si želite, ampak se bojite, da vas ljudje takšne ne bodo sprejeli oz. kaj si bodo mislili. Ti strahovi imajo korenine v vaši preteklosti. Ste kdaj razmišljali, da bi obiskali psihoterapijo? Tam je odprt prostor za samoraziskovanje, kar bi vam lahko pomagalo pri iskanju sebe, razreševanju strahov, soočanje z občutki nevrednosti ipd.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
