Pozdrav!

Fant in punca v zgodnjih tridesetih. Skupaj sva 4 leta.

Pred kratkim so je punca zaželela tatu. Nad idejo nisem bil ravno vesel. Nisem pa prepovedal, ker te pravice niti nimam in nisem lastnik njenega telesa! Na koncu sem celo sodeloval kaj naj bi si narisala.

Nekega vikenda pa so se kolegice zmenile in šle v wellness za dve nočitvi. Domov pa je prišla z tatujem. Za ostale punce ne vem.

Počutim se izdano. Če sva skup določevala mesto in design, bi pričakoval da bova skup tud izvedla. Pa tudi o dogajanju na vikend zelo skopari z besedami.

Resnično me zelo nažira kaj se dogaja.

A imam preganjavico? Ene spodbudne ideje ne najdem kaj je bilo. Ima kdo podobno izkušnjo in se je izkazalo, da je vse to le plod domišljije in naj se pomiril?

Hvala za besede!

Spoštovani endormio,

verjamem, da doživljate občutke izdanosti, ko si je punca dala narediti tatu in vas boli, da ste bili iz tega nekako izključeni. Mi je žal, da se tako počutite. Mislim, da je tu bolj kot sam tatu za vas boleč občutek, da se nista uspela dovolj natančno pogovoriti in slišati oz. upoštevati drug drugega. Problem je v neizrečenih pričakovanjih in v tem, da si vsak na svoj način predstavlja kako stvar izpeljati. Vi ji verjetno niste izrazili želje, da bi bila v tem skupaj,  niti je verjetno niste spraševali kdaj in kako si ga namerava namestiti, punca pa si je tatu predstavljala kot nekaj povsem osebnega, njenega, in morda ni niti pomislila, da bi bili vi radi zraven. Tako se je lahko povsem nehote zgodil ta zaplet, ki ste ga sami doživeli kot občutek izdajstva, da je naredila nekaj mimo vaše vednosti, čeprav ima ona do tega vso pravico in si ni mislila, da bi vas to lahko prizadelo, razjezilo oz. v vas zbudilo občutke nezaupanja njej. Ne glede na karkoli, je ta občutek vaš in bi bilo s pomočjo terapije pomembno raziskovati na kakšno bolečo podlago se je naložil in od kod so vam že poznani občutki izdanosti – npr. v smislu, da ste sami pričakovali določen razplet, nekdo od vaših bližnjih v vašem zgodnjem obdobju, pa je naredil stvari povsem drugače in vas o tem ni obvestil oz. se ne dovolj dogovoril z vami, niti začutil vaše želje ali potrebe… Tu se odpre cela paleta raziskovanja zgodnjih odnosov in občutkov, s katerimi ste verjetno ostali povsem sami, so pa ostali nekje v vaši podzavesti in zdaj v odraslosti prihajajo ven. Partnerski odnosi so lahko poligon za takšna preigravanja nezavednih občutkov, domnevam da verjetno kar za oba. Predvidevam, da se je tudi partnerki zgodil kak neprijeten občutek razočaranja ob vas, ko je prišla z nekega dekliškega vikenda vsa navdušena, z novim tatujem, ki si ga je zelo želela, in zagledala vaše reakcije – domnevam, da niste bili navdušeni, morda ste ji očitali, se jezili, lahko ste v šoku utihnili in  nič rekli, morda ste postali užaljeni in ste se umaknili, morda ste jo »zasliševali« in dvomili kaj vse se je še lahko zgodilo tam…. – in tu se začne lahko njena plat zgodbe, ki jo pozna od doma in se ji je prebudila ob vaših reakcijah…. Lahko jo jezi, da se ne morete veseliti z njo, se zanimati in da greste v nek »svoj film« (kar se vam prebuja) in vam zato verjetno ne more niti podeliti kako se je imela tam, zato se lahko jezno zapre in noče oz. ne more deliti z vami stvari, ki jih je doživljala…. Skratka, pomembno bo, da se bosta skušala začeti veliko več pogovarjati, predvsem pa opazovati sebe in svoje reakcije in raziskovati čustva ter razumeti zakaj se v vsakem od vaju začne prebujati nekaj poznanega…

Malo sem nakazala kako se takšni »plesi« nekakšnih konfliktov, doživljanja in občutij lahko nehote prebudijo v obeh partnerjih in vsakega pahnejo v »domače doživljanje«. Pri tem sami dogodki (si narediti tatu) niti nimajo takšne vloge kot pa pričakovanja, čustva, doživljanja in občutki, ki pridejo na plan. To vam govorim zato, ker se vama bodo kasneje v življenju lahko ponovno prebudili podobni občutki ob čisto drugačnem zunanjem scenariju, zato bi bilo koristno raziskati in po možnosti zaceliti vsak samega sebe in morda tudi drug drugega in se začeti o tem pogovarjati ter tako graditi še bolj povezujoče odnose. S pomočjo terapevta gre lažje, je pa seveda vse odvisno od vas oz. vaju.

Vse dobro vam želim.

Poleg kvalitetnega odgovora moderatorke, se morate vprašati čisto preprosto vprašanje: Ali zaupate partnerki?

Partnerka in partner.. ker za 30 let plus je izraz “punca in fant” nekako neresen, infantilen.

Edina stvar, ki jo smete v tem življenju spreminjati, ste namreč vi sami. Nihče drug. Vse ostalo je čista manipulacija!

Kako se torej počutite ob vprašanju: Ali zaupate partnerki?

Ker se bo zgodilo, da si bo kupila obleke, ki vam ne bodo čisto nič všeč.. in bo šla na dogodke, ki vam niso čisto nič všeč.. v čevljih, ki jih ne prebavljate.. in bo delala v službi, ki vam res iskrno ne bo po volji.. in bo gledala nadaljevanke, filme, oddaje, do katerih vam absolutno ni nič. In ja, tudi knjige bo prebrala, do katerih vam ni nič.
V gostilni bo naročila jed, nad katero se ne navdušujete.. in vam ne bo čisto nič.
itd., itd.

Vidite vzorec?

Je torej punca reklamni pano vas samega – nekakšen trofejni podaljšek vašega ega – ali je samostojna osebnost, ki je na tem svetu že 30 desetletij brez vašega “modeliranja”.
VEČINO življenja je preživela BREZ vašega (so)odločanja o njej sami. Je to kar je prav zato, ker o tem niste vi odločali.
Če jo želite ohraniti takšno kot je, takšno v katero ste se ZALJUBILI, ji boste tudi privoščili enako mero svobode, kot jo je imela brez vaših “všečnosti”.

No, tole se ni moglo zgoditi pred kratkim, glede na to, da so bili hoteli in wellnessi pol leta zaprti, kaj šele studii za tetovaže. Izmišljena tema?

Načeloma pa je to res čisto njena odločitev, tako kot frizura. In počasi se nauči ločevati med tem, kaj je dejansko stvar dogovora, v kaj pa pod prisilo privolimo samo zato, da imamo nekaj časa mir (in tetovaža in frizura sodita v to drugo kategorijo). Kar predstavljaj si sebe na njenem mestu glede nečesa, kar je tebi zelo pomembno.

Stara sem 50+, 4 otroci. Ampak, da bi partnerja spraševala o tem, ali si lahko naredim tatoo ali ne, je absurdno. Pa saj partner ni vaša lastnina, no. Takole, kot si vi predstavljate odnos, ni odnos, ampak odvisnost. Odličen odgovor je napisala  tudi herotica.

Mogoče pa ni bil wellness ampak party za dva dni😎🥂🍾

To me spominja na film prekrokana noč🤷‍♂️

lezbika je

Saj ne gre za tatu in kaj si bo tetovirala. Ja in res je sama odloča o tem.

No kako pa to izvede je pa drugo vprašanje.  Da greš v velnes in čez dva dni prideš z tatujem.

In kje je ta tatu.  Problem nastane ko noče povedati ničesar ali skopari z besedami.

To je prvi znak in povod da začneš sumiti in razmišljati. Torej ženske razmišljate da lahko vse počnete in ničesar ne rabite  komunicirati z partnerjem. Zakaj potem moški gre v bife z prijateljem popije dve ali tri pijače. In če ne poveš resnice koliko si popil si že lažnivec itd.  Če govorimo da vsak je lastnik svojega telesa a vse eno se spodobi da se o tem pogovorita oba. Drugače resne veze ni

Počutiš se izdano? Resno? In ti si čez 30?

Ne me ***** 🤦‍♀️ Wtf mislite deci da ste?

Njeno telo, njena odločitev, njena pravila, tudi o tem kdaj, kaj, kje in zakaj! ☝️

Saj je bil izdan! Baba gre za dva dni, domov pa pride popisana in porisana in ti temu praviš, da je vse OK. Da moja to naredi, ne da bi mi povedala jo vržem iz stanovanja. Potem pa naj hodi vsak teden po nov tatu.

In kje vse ima te tatuje? In kaj ima narisano? Sicer pa je vseeno. To je samo začetek. Naslednja faza je, da bo domov pripeljala umetnika, ki ji tatuje riše. tebe pa poslala spat na teraso.