Ker ne morem nikomer povedati in ni nikogar, ki bi me poslušal zlivam vse to sem.

Obupana sem, resnično obupana nad vsem v življenju.

Stara sem 28 let, čeprav bi v kolikor me kdo vprašal, koliko se počutim stara, odgovorila z najmanj 50.

Želela bi si da bi konec življenja bil bližje, marsikdo verjetno tega ne razume, tudi sama pred časom tega ne bi razumela.

Skratka nabralo se je toliko stvari v življenju, da jih enostavno ne znam rešiti in sploh ne vem več kdo sem, da se lahko zgodi sploh kaj dobrega ne verjamem več… sanje, ki sem jih imela, da bom pri teh letih živela polno življenje so šle. Na vzven verjetno delujem kot uspešna, srečna in da mi nič ne manjka, sama se pa vsak dan sprašujem če je sploh vredno živeti… Razmišlam o tem, da enostavno prekinem in si vzamem življenje. Tega ne naredim, ker me je tudi tega strah, čeprav ne vem česa me je strah…

Stvari, ki se niti približale niso planom in željam, ki sem jih imela so povezane z dolgoletnim partnerjem, družino, načinom življenja, nimam niti enega prijatelja, … Vse v življenju, kar se odnosa tiče je bil moj fant, ki pa več ne prenese mojega katastrofalnega mentalnega in družinskega stanja, zato me je že ogromno krat želel zapustiti. Menim, da je zaradi vseh teh stvari tudi njegova ljubezen do mene ugasnila, kar me boli tako zelo, da enostavno si ne morem oprostiti in živeti dalje. V zadnjih dveh letih sva se zaradi teh stvari vedno bolj oddaljevala in čeprav ga močno ljubim, mislim da tega ne morem popraviti več…

Za veliko stvari, ki se mi dogajajo danes, krivim sebe in enostavno se mi zdi, da nima več smisla živeti.

Če povem nekaj o vseh teh črnih straneh mojega življenja, …

Mislim, da se je vse skupaj pričelo že zelo zgodaj v mojem življenju, kot otroku, ki je imel slabši socialni status, ni videl morja, ni imel sobe, ne kopalnice, ni poznal daril za rojstni dan ipd. A v samem začetku osnovne šole se pričel družiti s finančno boljšimi vrstniki, ki so imeli vse to… skupno z njimi so bile le ocene v šoli (za katere danes menim, da sem se bolj borila, kot ostali iz »bogatejših« družin) posledično sem se »pretvarjala« da tudi jaz to imam ali pa bila tiho, v kolikor je bilo možno… Zaradi tega sem pričela lagati o svojem življenju okolici v kateri sem bila in nikogar, nisem želela spustiti blizu v svoje življenje. Raje, kot bi spustila blizu sem se odmaknila. Zato, danes nekoč dobrih prijateljic tudi iz srednješolskih časov »ne poznam«, saj sem jih zaradi tega sramu odrezala (kje in kako živim, ni bilo tisto, kar so ljudje predvidevali sicer). V času faksa se nisem zapletla v tesna prijateljstva, sem pa vse delila le z mojim fantom.

Čeprav tudi njemu nisem na začetku upala razkriti mojega življenja, bala sem se, da bo me zapustil če razkrijem to, kar ves čas skrivam. Dejstvo je, živela sem dvojno življenje – eno za okolico drugo pa je bilo to, kar je dejansko bil moj vsakdan. Pri 18-tih, kot najstnik sem krivila starše za tak način življenja. Vendar po mojem rojstvu je bila mama 12 let bolana, konec osnovne šole pa se je zdravstveno stanje očeta pričelo postopoma slabšati. Zato sem zraven zahtevnega faksa, šla delati v tujino, da sem pomagala doma, še vedno pa je to bilo premalo, da bi dokončala hišo, v katero sem si želela povabiti fanta. V začetku najine veze, pred 10-timi leti, sem zato še poslabšala odnos s starši, zlasti z materjo (s katero že sicer prej nisva dobro funkcionirali), tudi fantu sem se pretvarjala o vsem tem…

Hvaležna sem, da me je zatem sprejel takšno, kot sem. Vendar je to bilo prepozno za popravilo drugih napak. Živim doma, saj skrbim za hišo, kjer živita tudi oče in mati, kot rečeno je oče trenutno v zelo kritičnem stanju, potrebuje nego in me je zares težko kako popraviti napake do fanta in se preseliti k njemu, kjer živi z materjo, ko pa to pomeni, da zapustim starše, ki nimajo možnosti za preživetje brez moje podpore (njuni skupni prihodki so nižji od mesečnih položnic). Moj fant pa noče slišati, da bi prišel kdaj sem in bi si tukaj dokončala stanovanje, zato si je lani stanovanje dokončal pri njih doma sam. Sedaj sem na precepu kaj narediti, da ga ne izgubim – v kolikor bi se selitev k njemu sploh spremenila/rešila odnos, ko pa po drugi strani pomislim, se zavedam stisko očeta, ki je navezan name, saj sem edinka in mu pomenim vse. Boli ga misel, da ga zapustim, zato tudi mene boli da mu to naredim ravno sedaj, … Sploh ne pomislim, kdaj to pomeni, da njuno preživetje. Izpostavila pa bi tudi, da meni dom – ne glede na vse – pomeni veliko, saj se je oče zanj trudil z vsem srcem in bi si težko oprostila, da sem jaz kriva za ta propad.

V kolikor izgubim očeta, sem izgubila edinega sorodnika, s katerim sem povezana (starih staršev nimam, prav tako ne stika z ostalim sorodstvom), medtem ko z materjo, že sicer nimava dobre povezave, namreč zelo želi nadzorovati mene in moj način življenja, s čemer se ne strinjam in se zelo pogosto kregava  (občutek imam, da me pogosto podcenjuje – ti ne bos naredila faksa, tako ne boš dobila službe, nisi sposobna to, ne ono …neprestano me primerja z drugimi).

Fant se zaradi teh neurejenih zadev, že dlje časa odmika od mene, pravi da naj izberem, jaz ga prosim za pomoč in se vrtiva v začaranem krogu. Od mene se je precej oddaljil. Strah me je tudi, da ima drugo, saj je do mene popolnoma drugačen, kot pred časom. Pojavljajo se občutki, da me ne ljubi.

On je v teh letih rasto, se mu je ogromno stvari zgodilo, jaz pa sem na eni točki in samo nazadujem. Služba – domov + čas s fantom. To je vse kar se mi je v 10-tih letih zgodilo. Zato se mi tudi zdi, da nisem dovolj dobra zanj v večih pogledih (nesamozavestna sem glede svojega življenja, sposobnosti, videza … dejansko se počutim grdo). Ta misel me ubija, saj je moj prvi in edini fant. Ne vidim poti dalje, v kolikor ga izgubim.

Za vse krivim sebe, dodatno še zato ker kolikor kaže tudi otrok ne morem imeti – saj ne, da je to pravi čas, namreč trenutno niti sama ne znam sebe voditi, pa vendar je to dejstvo, ki ima grenak priokus. Verjetno tudi za fanta, ki je star 31 let in obožuje otroke. To, da bi imela svojega otroka mi sicer ne predstavlja največjo prioriteto življenja, več mi pomeni to, da imam ob sebi človeka, ki me ceni in ima rad. Počutim se prestara, da bi šla čez to fazo ….

Dejstvo je, da velika sprememba bi morda pokrpala odnose in mene, vendar se mi ne zdi več mogoča. Bolj verjetno se mi zdi to, da bom izgubila fanta in kratkem, žal tudi očeta… :/ , ki je zraven fanta bil edina oseba, ki mi je kazal ljubezen in to, da je nekomu zame mar.

V tem primeru pa se zavedam, da zame ni več upanja.

Vse to nezadovoljstvo z življenjem me tako ubija, da ne vidim izhoda … Kaj bi bilo prav? Mi lahko kdo svetuje kaj narediti…

Pozdravljeni!

Čutim in slišim, da vas prevevajo občutki krivde in slabe vesti glede odgovornosti do staršev. Vas je tudi strah, da boste, če boste ravnali kot si želite, ostali brez ljubezni očeta? Si predstavljam, da je to veliko breme, da poleg sebe in skrbi do sebe nosite tudi starše in skrb za njih?

Glede na opis vašega življenja ste imeli v preteklosti veliko izzivov, ob katerih ste zbrali svojo moč in jih tudi prebrodli. Vas slišim, da ste v stiski in ne veste kaj na tem mestu storiti. Zaradi slabe vesti in občutka odgovornosti ne želite pustiti staršev, da živijo sami pa vendar to ovira vaše življenje.

Vam toplo priporočam obisk psihoterapevta, kjer boste lahko več povedali o sebi, predvsem pomembno je, da s kom govorite o vsem tem! V psihoterapevtskem procesu boste tudi bolj podrobno spoznali in prepoznali svoja občutja, identificirali svoje želje, aktivirali že pozabljene spomine itd. Če se vam zdi, da psihoterapija ni za vas, vam svetujem, da si poiščete kakršnokoli drugo obliko pomoči – psihologa ali psihiatra. Verjamem, da se vam zdi, da ste v slepi ulici, ampak to je zgolj znak, da potrebujete pomoč tretje osebe.

Ste dobrodošli, da še kaj napišete..

S prijaznimi pozdravi,

Miha Štrukelj