Pozdravljeni,

stara sem 24 let. Lani maja so se mi zečele hujše težave z želodcem, ker se je to vleklo, sem že doma  bila bolj občutljiva na vsak prepir. Letos marca sem pričela z novo službo, ker so me dali na  težek oddelek in vse na novo, odnosi itd. sem po enem mesecu občutila hudo depresijo, z s tem, da mi je šlo vse na živce. Če je nekdo govoriu, sem jaz začela podzavestno govoriti ali nekaj delati ali še bolj ropatati s predmetom. Res neverjeno, kaj dela človeška psiha. Prej si nikoli nebi rekla, da se bi meni pripetilo kaj takšnega, tudi ostali domači ne morejo vrjeti, da sem zbolela z živci. Ta teden sem ze 2 teden v bolniški, in ob misli, da sem bom mogla vrniti so me zagrabili živci. Vzamem Kvelux, ki sem ga enkrat prejela  in je boljše. ko popusti, je pa spet kriza. Ne znam opisati občutka, ko ne moreš mirno sedeti, hoditi. Hitro me tudi zmoti vsak zvok, če mi nekdo nekaj glasno govori ne morem. Še prej ko se mi to ni dogajalo, bi lahko za sebe rekla, da sem bolj občutljive narave in imam malce socialne ankioznosti. Na psihoterapijo sem hodila 2 leti nazaj in morem reči, da je zelo pomagala, tako srečna kot sem takrat bila nisem bila še nokoli prej. Potem, pa sem nehala hodiiti, ker je bilo ćisto ok. Sedaj me zanima zakaj je do tega pršo, kaj se dogaja  z mano, ter kaj mi priporočate jemanje anitpsihotikov in antidepresivov ali jemanje samo antidepresivov? Hvala že v naprej in lep pozdrav.

Pozdravljeni!

Sem opazil, da ste dvakrat pisali. Bom isti odgovor prilepil še v drugi temi.

Kolikor vas slišim imate težko obdobje in zaradi tega se tudi počutite slabo. Verjetno ste v obdobju, ko ste hodili na terapijo, lažje predelovali stres in notranjo tesnobo. Kar je tudi pričakovano. Morda ste se tudi zato veliko bolje počutili? Ob prebiranju vašega sporočila sem pomisli, da vam je psihoterapija očitno pomagala in bi bilo morda smiselno, da poizkusite ponovno? To bi bilo moje priporočilo. Ponavadi je res tako, da oddidemo iz psihoterapija ravno takrat, ko se začnemo bolje počutiti, ampak vseeno je psihoterapija dolgotrajni postopek, če želimo doseči trajno zdravje in dobro počutje. Potrebujemo podporo toliko časa, dokler se tega ne zaužijemo dovolj in si lahko v prihodnje v veliki meri pomagamo sami ali v okviru našega socialnega kroga.

Nisem velik podpornik antipsihotikov, antidepresivov in pomirjeval. Seveda pa so nujni takrat, ko si drugače ne moremo pomagati ali pa, ko se počutimo izjemno slabo. Seveda ni smiselno, da bi neznosno trpeli, je pa v vsakem primeru pomembno, da si potem najdemo tudi ustrezno pomoč pri našem psihičnem predelovanju in psihoterapija je za to priporočljiva.

Z lepimi pozdravi,

Miha Štrukelj