Kaj sploh so obrambni mehanizmi?
Obrambni mehanizmi so posebna vrsta spoprijemanja z duševnimi obremenitvami. Uporabimo jih v situacijah, ko bi bilo ogroženo naše psihično ravnovesje ali pa prizadeta naša samopodoba ali bi morali na primer lastno nesposobnost ali lastnost, ki se je sramujemo.
Vsi odzivi, ki spadajo pod obrambne mehanizme, so avtomatični. Če je obrambno vedenje v neki situaciji načrtovano, to ni več obrambni mehanizem.
V zvezi z obrambnimi mehanizmi je predvsem problematično to, da težava velikokrat ostane nespremenjena in ostaja. Spremeni se le način, kako si jo razlagamo, ta pa je izrazito subjektiven. Ko postane to prevladujoč način spoprijemanja z obremenitvami, nismo sposobni videti resničnega vzroka težav, niti jih odpraviti.
Kot je opredelil Laing enega od obrambnih mehanizmov (disfunkcionalnih in razdiralnih), gre pri mistifikaciji za “napačno opredelitev zadev” (1969a, str. 27). Pomeni “mistificirano dejanje in stanje mistifikacije”. Mistificirati v aktivnem smislu je “prevariti, zatemniti, prikriti, zamaskirati vse, kar se dogaja, ne glede na to, ali gre za to izkušnjo, dejanje ali postopek ali kaj drugega kot “zadeva”(1965, str. 344).
Zakaj so obrambni mehanizmi lahko problematični?
Gre za vsiljevanje lastnega doživljanja, tistega kar se dogaja okoli nas, drugemu, vendar tako, da ustreza predvsem nam in vzdržuje našo pozicijo v odnosu.
Mistifikacija je uspešna, če je partner (ali druga stran) prepričan, da mu delamo dobro, čeprav ga izkoriščamo, da ga imamo radi, čeprav ga ne maramo ali da nas skrbi zanj, čeprav se sladimo nad njegovimi bolečinami.
To je odnos v katerem se egoist izdaja za altruista, nesprejemanje razglaša za ljubezen, krutost pa opisuje kot najboljšo vzgojno metodo. Cilj takšnega početja je, da ohranimo pozicijo, ki si je ne zaslužimo več, da ohranimo strokovnost, ko je nimamo več, poštenje, ki ga ni, moralnost, ki je očitno že nemorala.
Bistveno je, da so o tem prepričani vsi sodelavci v odnosu. Z mistifikacijo vzdržujemo odnos, ki ga zdavnaj ni več, statu quo, ki bi zdavnaj moral biti spremenjen. Tako drug drugega varamo. To je klasična oblika medsebojne uporabe in zlorabe. Ponavadi politična arena deluje po tem principu.
Kaj je nevarni obrambni mehanizem »igre« v osebnih odnosih
Berne je v svoji temeljnji knjigi o medčloveških odnosih »Katero igro igraš?«, opredelil igre kot nadomestilo za prave (bližnje, intimne, tople) odnose. Tudi t.i. igre so v svojem bistvu obrambni mehanizem. Definiral je igre kot sosledje vnaprej znanih transakcij (transakcija kot osnovna enota komunikacije s trikom in motivom), ki imajo svoj uvod, vabo, slabost, obrat, zaplet in »izplačilo«, kjer so neprijetni občutki ene in druge strani edini izkupiček igre. »Igra« v tem primeru nima pozitivne, temveč negativne konotacije – vozrec obnašanja, ki nas vedno vodi v osebni poraz.
Vsak se je že kdaj znašel v situaciji, ko je imel občutek, da se je pogovor z bližnjim odvrtel po že znanem scenariju, saj je vnaprej vedel, kakšen bo razplet. Nehote se je med njim in sogovornikom odvila znana izmenjava sporočil z neprijetnim izidom, ko se je po pogovoru počutil zmedeno, izkoriščeno ali razočarano, predvsem pa brez vpliva nad dogajanjem.
Primer manipulacije med prijateljicami
Primer: dve ženski (bomo rekli A in B) se občasno družita ob aktivnostih kot so pohodništvo, kolesarjenje ali pa čem tretjem. Ker se ob svojih druženjih zbližata, A povabi B na praznovanje rojstnega dne, kar B sprejme z veseljem. In s tem je scena za (zakonsko) igro zakoncev A postavljena.
Mož A enkrat lepo pogleda B (ona ima v vojni med zakoncema A zgolj stransko vlogo), saj se prava »igrična dinamika« odvija med zakoncema A. Njun odnos je že leta nekvaliteten in je poln bolečine, sramu, jeze, nerazumevanj, prepovedi, zahtev, oviranj, podtikanj in medsebojnega prezira. Z vsem tem se noben od njiju ni pripravljen ne soočiti, saj sta potisnila daleč v nezavedno, niti je kdorkoli od njiju pripravljen karkoli narediti, da bi se soživjenje izboljšalo.
Odnos med njima je davno mrtev in se trudita na vse kriplje vzdrževati Status Quo ter ugled, za katerega mislita, da ga uživata v družbi. V ta namen ponavadi potrebujeta »zunanjega sovražnika« v njuni zakonski igri, za to da lahko nanj (gospo B v tem primeru) preneseta vse svoje občutke in doživljanje, ki si jih ne upata priznati ne samemu sebi kaj šele partnerju.
Med zakoncema se na praznovanju vname prepir in odnos gospe A do gospe B, ki je bil še pred nekaj sekundami prijateljski, v trenutku postane sovražen in okruten. Postopno se tovrstnim ne-prijateljskim transkacijam pridruži še mož A. Gospa B zmedena, ne razume točno, kaj se je sploh zgodilo, prizadeta, razočarana in z občutki izkoriščenosti, kmalu zapusti druženje.
Zakonska igra (trpljenje) zakoncev A se tako lahko podaljša z novimi epizodami v naslednjo sezono, vse dokler bosta lahko na nekoga prenašala svoje neizgovorjene bolečine in čustva, ki sta jih pregnala iz zavesti. Do tega pride, ker bi bilo za njiju nesprejemljivo priznati, da se pač nimata rada in da se že prezirata) ali strahove.
Če v stranski vlogi ne nastopa gospa B, imajo mnogokrat (žal) tako nesrečni pari za prenos na voljo otroke.
Otroci lahko nastopajo v vlogi rešitelja in se trudijo (brezuspešno) delovati harmonično in zapolniti vrzel med zakoncema ali pa se znajdejo v vlogi grešnega kozla družine ali v kakšni tretji vlogi.
Igra »prevare« s pomočjo manipulacije
Ločimo zavestne in nezavedne igre. Razlika med njimi je v tem, ali se oseba (igralec) svojega motiva za igranje zaveda in ga izvaja namerno ali se ga ne zaveda.
Zavestne igre se v transakcijski analizi imenujemo igre prevare, saj igralec za dosego svojega cilja namerno uporablja manipulacijo, ki vključuje laži in prevare. Njegova korist je lahko praktična (denar, materialne stvari, status, vpliv) ali simbolična (maščevanje).
Manipulacija je odnos med ljudmi, v katerem niso upoštevane potrebe vseh udeležencev. Povezana je z izkoriščanjem in zavajanjem, z nehumanostjo in neetičnostjo, ki jo izraža manipulator v svojih dejanjih na poti do uspeha, samopotrjevanja in za dosego svojega cilja. Pri manipulaciji se zrušijo meje drugega, saj povzročitelj vsili potrditev svoje nadvlade in podrejenost žrtve.
Manipulator posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen potencial. Žrtev izolira, nadzira in zastrašuje, izdela cel sistem, da žrtev ulovi v svojo mrežo in posesa kot pajek. Pri najuspešnejši manipulaciji drug udeleženec manipulacije ne prepozna in je srečen, da lahko sodeluje z manipulatorjem, saj si domišlja, da je cilj drugega tudi njegov cilj. Zato populistično rečemo, da manipulator ukrade manipuliranemu dušo.
Igra »žrtev okoliščin«
Nasprotno pa se nezavedne igre igralec ne zaveda. Občutek ima, da se mu igra dogaja in da je žrtev okoliščin ali zlobnih ljudi. Nezavedno igro igralec nevede in nehote ponavlja z eno osebo ali z več ljudmi, ker je v notranjem konfliktu in skuša dokazati, da ima en del njega prav, drug del pa ne. Igralec začne komunikacijo na en način, nato pride do obrata in komunikacijo zaradi notranjega konflikta nadaljuje na drug način, ki je pogosto nasproten in kontradiktoren prvemu.
Ljudje, ki poskušajo ugajati drugim, neasertivni posamezniki, odvisni od drugih ljudi in tisti, ki imajo pogosto težave, ko težko izjasnijo o tem kaj želijo, zato pogosto (nezavedno) uporabljajo različne manipulativne tehnike za dosego cilja. Prav tako so ti isti posamezniki odličen plen za manipulatorje, (zavestno) ki imajo narcisoidne, mejne osebnosti, sociopate in druge osebnostne motnje, vključno z odvisniki.
Manipulator = psihopat?
Pogosto da.
Človek, v katerem je odsotnost strahu (sposobnost nepremišljenega tveganja) združena s pomanjkanjem empatije in krivde ter z nezmožnostjo oblikovanja globokih čustvenih vezi z drugimi ljudmi, se na poti do svojega cilja ne ustavi pred ničimer.
Za psihopata so drugi zgolj in samo predmet uporabe. Pomenijo mu le sredstvo za neposredno zadovoljevanje svojih potreb.
Kot je povedal prof. Zupančič, večina psihopatov ni v zaporu, temveč so na svobodi. Kot pravi, za psihopate prvega reda je značilno, da imajo visok inteligenčni kvocient in so zaposleni. Ponavadi se nahajajo v centrih moči – kapitalske, politične, vojaške moči, v korporacijah, politiki, cerkvi. So tam, kjer lahko po hierarhični lestvici splezajo na vrh. Ko se psihopat pojavi v hierarhični organizaciji, se brez težav vzpne, ker je sposoben narediti stvari, ki jih normalno socializiran posameznik ni zmožen narediti.
Psihopat manipulira, se pretvarja, na treh odrih hkrati igra različne vloge. Sposoben je prepričevati, lahko je šarmanten, je neberljiv … Za vodstveno funkcijo je tako rekoč predestiniran. Sodobni termin za njih je »kače s kravatami«. Imajo to sposobnost, da zlorabijo pojem demokracije. Sposobni so zmanipulirati situacijo in zmagujejo. Lahko bi rekli, da nimajo tistega dela možganov, v katerem bi sicer morale biti moralne zavore.
Potem so tu patološki narcisi, za katere mnogi trdijo, da so milejša verzija psihopata. Nekatere raziskave kažejo na to, da je psihopatija na nek način ekstremna oblika narcisistične osebnostne motnje, a med njima obstaja tudi veliko razlik. O razlikah pa v prihodnjem članku.
Kako se izvleči iz primeža iger?
Obrambni mehanizmi so nam nekoč v življenju (davno v otroštvu) pomagali preživeti v naših primarnih družinah, a v odrasli dobi so zelo moteči in tudi škodljivi. Na primeru človeka, ki uporablja obrambo »Ugajaj drugim!« in je v odnosu s psihopatom (ali narcisistično osebnostjo), lahko ta obrambni mehanizem zanj postane poguben.
Kako se izvleči iz primeža zavestnih ali nezavednih iger, ki nas vedno puščajo z občutkom osebnega poraza?
Tako, da izstopimo iz iger.
Z raziskovanjem sebe in svojih odnosov jih najprej prepoznamo. Nato izstopimo. Če za nekoga posumite, da je psihopatska ali narcisistična osebnost, pa je edini način, da se zavarujete, da se umaknete iz njegovega dosega. Če zavestno ostajamo v njegovem krogu, ker imamo koristi od tega odnosa, bi se morali vprašati, kdo zares kaže znake manipulativenega vedenja.
Pripravila: PhDc. Mirjana Franković, spec. dipl. ekon., transakcijski analitik – psihoterapevtka